Tukaj živimo
literaturo.

Ljubljana je eno od 53 svetovnih Unescovih mest literature.

Portreti

Tina MahkotaTok (ne)zavesti med knjižnimi policami

Agata Tomažič

Meni je moja, ko sem bil še srednješolec, v roke potisnila Satanske stihe, reče fotograf. Aja, mene so tam v bežigrajski vsi čudno gledali, ampak ti si imel pa očitno res dobro, reče Tina Mahkota, ki govori – ne o zobozdravnicah, na kar bi mogoče kdo utegnil misliti ob tem dialogu, temveč o knjižnicah in knjižničarkah. Ter o tem, kako pomembno vlogo igrajo pri oblikovanju bralnega okusa. Poleg staršev, seveda. Sploh če imaš, tako kot Tina, za očeta Anteja Mahkoto, ki je nekaj časa kot direktor ČGP Delo bedel tudi nad delom tamkajšnje tiskarne in domov prinašal čisto vse knjige, ki so prišle izpod tiskarskih valjev.

 


Obisk in voden ogled knjižnih regalov, ki jih ima Tina Mahkota, književna in dramska prevajalka, trenutno na skrbi, se je v resnici začel že z e-korespondenco. Ki je napovedala, kako se bo vse skupaj končalo: tako, da bo podpisana prizorišče zapuščala z vrečko, polno knjig. In tistim grenko-sladkim občutkom, da je sicer spet podlegla čaru popisanih listov in mikavnim barvam platnic, a je vsaj bogatejša za – novo zanimivo čtivo.

 


Slovarji danes le za okras


Knjige pri Tini Mahkota obiskovalca pozdravijo že takoj pri vratih: stene predsobe prekrivajo po meri izdelani regali, kjer se vrstijo tako knjige kot zgoščenke. In ko stopiš v kuhinjo, so tam spet knjige! Čepijo na policah in čakajo, da jih kdo vzame v roke – kar se dogaja kar pogosto, saj so tu pospravljene tiste, ki jih gostiteljica uporabljala pri svojem delu, prevajanju. »Začela sem kot lektorica na oddelku za anglistiko na ljubljanski Filozofski fakulteti, zdaj pa sem že šestnajst let na svobodi,« razlaga. In doda, da ji je pri tem najbolj všeč, da lahko dela, ki so po njenem mnenju vredna prevoda v slovenščino, urednikom zvečine predlaga sama. Tudi pri dramskih besedilih je podobno, dasiravno so slovenske gledališke hiše včasih res izjemno hitro naročale prevode del irskih dramatikov (Conor McPherson: Jez, Martin McDonagh: Lepotna kraljica Leenana …), danes pa je ta vnema nekoliko uplahnila, ugotavlja gostiteljica. In to ni edino, kar se je pri njenem delu spremenilo: bolj ali manj neuporabni so vsi slovarji, ki so včasih veljali celo premoženje. »Ne, tegale se ne bom nikoli znebila, čeprav ga res ne uporabljam več,« reče Tina in pokaže proti angleško-slovenskemu slovarju, vezanem v obledelo platno. Knjiga skupaj s svojim bratom, slovensko-angleško različico, nekako bolj za okras čemi na regalu v predsobi. Usoda, kakršna menda čaka tudi na metre zgoščenk, ugotavljamo z obžalovanjem. 

 
 


Lastna soba je lahko v kuhinji


»Zaradi prevajanja sem včasih ogromno potovala v Anglijo, na Škotsko in na Irsko, kajti le tako si lahko ostal v stiku z jezikom, s književnimi in dramskimi novostmi. Danes pa je vse le klik stran,« pravi Tina, ki sicer ni kakšna velika ljubiteljica e-knjig, a ji je pri tej obliki branja všeč, da ga nemudoma dobi na bralnik. Hkrati pa je opeharjena tistega prijetnega vznemirjenja, ko čakaš na pravo, papirnato knjigo, ki si jo naročil na spletu. 

 

»Knjižne regale imamo v kuhinji zato, ker je to moj delovni kotiček, jaz namreč nimam ›a room of my own‹,« se pošali Tina in hiti razkazovat poseben oddelek za enega svojih najljubših pisateljev, Geoffa Dyerja. V slovenščini sta – v njenem imenitnem prevodu, kakopak – na voljo zbirka potopisov Joga za ljudi, ki se jim je ne da početi, in But beautiful: Knjiga o jazzu. Sicer pa je njegov opus mnogo obširnejši, »vsakič se loti česa drugega, neverjeten je,« razlaga Tina. Ki se strinja z ugotovitvijo, da Dyerja kot pisca strašno simpatičnega naredi tudi sposobnost, da se dela norca iz samega sebe. »Ja, to je kar očarljiva poteza,« prikima. 

 


Ali psi berejo in zakaj še ne


Najbrž je skoraj odveč dodati, da to sijajno lastnost premore tudi gostiteljica, ki nas iz kuhinje odpelje v dnevno sobo – kjer spet prevladujejo knjige. Čepijo na policah, ki obdajajo večino sten, z izjemo ene, ob kateri se nizajo velike vgradne omare. Tinina hči Maruša, ki nas vmes pride malo pogledat, z roko zdrsi po ročaju na vratih ene od omar, ob čemer mama kar poskoči: »A si znorela, ne boš menda omare odprla, kaj pa veš, kaj vse bo ven padlo!« In potem za nekaj trenutkov pozabimo na knjige in vse poduhovljene teme ter se samo režimo. Maruša skomigne in se raje odstrani; poslušanje naših blodenj o knjižnicah in branju najstnico najbrž malo dolgočasi. Čeprav ima tudi ona v svoji sobi knjig na pretek. Pravzaprav je edini prostor v stanovanju, kjer jih ni, hišica za psa: radoživa in zvedava Rubi, srednje velika rjava mešanka, poskakuje okrog obiskovalcev in pozornost s knjig poskuša za vsako ceno usmeriti nase. Ne, če bi tudi ona kdaj kaj prebrala in imela o tem mnenje, bi ji že še prisluhnili, tako pa ...

 
 

Oltarček za Orwella


Poleg Dyerja je pri Tininem delu treba omeniti vsaj še enega angleškega avtorja: George Orwell. »Letos sva z Marušo obiskali Wigan in stopili na Wigan Pier,« navdušeno pripoveduje gostiteljica, ki se je podpisala tudi pod prevod Orwellove knjige Pot v Wigan. Wigan Pier kljub besedi za pomol, ki ga poimenovanje vsebuje, namreč ni kakšna očarljiva riviera, temveč danes skoraj neopazen predel v mestu Wigan nedaleč od Manchestra ob kanalu Leeds-Liverpool, od koder so nekoč nakladali premog na tovorne barkače. Orwellova dokumentarno-esejistična knjiga je pričevanje o revščini zgodnjega proletarskega sloja, ki je bil nekakšna kolateralna škoda skokovitega gospodarskega razvoja v času industrijske revolucije. »Tam, kjer so včasih stale  siromašne delavske kolonije, je danes parkirišče nakupovalnega centra,« s kislim nasmeškom doda gostiteljica in ob tej očitni simboliki vsi prikimamo. 

 

Tudi Orwell je prisoten z malone vsemi izvirniki svojih del in številnimi biografijami, ob knjige pa je prislonjena njegova fotografija v ličnem, za moško dlan velikem okvirju: »Pisateljev ne malikujem, čeprav sem bila z enim slovenskim celo poročena,« se zareži Tina, »ampak Orwell si zasluži tale oltarček. To zraven je pa slika naše prve psičke,« doda in pokaže portret prisrčno nasmejanega štirinožca svetle dlake. Potem za hip obmolkne in se kakor da malo zgrozi: »Joj, kako boš ti kaj napisala, saj to je tok (ne)zavesti!« Ko spet ukrotim smeh, ji mirno zagotovim, da ni razloga za bojazen. Da se pogovor o knjigah in branju vedno razlije po mnogih meandrih. In nadaljujemo.

 
 

Obvezni izvod pri vas doma


Pri nas doma je bilo branje svetinja, sploh oče je bil strašno načitan in prav on me je uvedel v branje, se spominja Tina. Ante Mahkota je bil legendarni novinar, urednik, pisatelj in alpinist, ki je umrl leta 2018. »Nekaj časa je bil direktor časopisno-grafičnega podjetja Delo, h kateremu je sodila tudi tiskarna, in od tam je prinesel čisto vse, kar so tiskali,« pripoveduje gostiteljica in skorajda zmajuje z glavo. Fotografu in meni se to zdi sijajno, nekako tako kot obvezni izvod v Narodni univerzitetni knjižnici! In še tem bolj krasno, če veš, kaj so v Delovi tiskarni v letih obilja tiskali: vse od kartonastih slikanic z nemškimi ljudskimi pravljicami do resnih in poglobljenih analiz ideologije džuče, ki jo je v Severni Koreji ustoličil Ljubljeni vodja, Kim Il Sung. »No, včasih se je pri nas doma znašel tudi kakšen Leksikon seksologije ali izvod Figurae Veneris,« se zareži Tina. Vse naštete publikacije si bomo pozneje lahko na lastne oči ogledali in jih tudi otipali ali celo vzeli kakšno domov, napove. Toda zdaj še nismo v stanovanju njenih staršev, zdaj smo pri njej doma v stolpnici z razgledom na šempetrsko cerkev. Vseeno pa je oče prisoten tudi tu, če ne drugače, v stotinah knjig, med drugim svojih – na častnem mestu stoji Sfinga. Obraz Marjane Deržaj pozdravlja predvsem z zgoščenk. Pa tudi z naslovnice knjige spominov (Katarina Lavš: Zvezde padajo v noč), ki jo krasi ikonična portretna fotografija Staneta Jerka. A še en predmet je, ki glasneje kot vsi ostali opozarja, da je tu nekoč živela Marjana Deržaj: star črn pianino. Danes nanj igrata obe, njena hči in vnukinja. Sicer pa gospa Deržaj ni bila edina glasbenica v tem bloku, samo nadstropje nad njo je včasih stanoval Mojmir Sepe, ki je prav tu zložil znamenito Poletno noč, pove Tina. 

 


Kam s knjigami?


Voden ogled se nadaljuje na drugem koncu mesta, v stanovanjskem bloku za Bežigradom, zgrajenem posebej za zaposlene podjetja ČGP Delo. »Včasih je bilo za vse poskrbljeno, vse si dobil naenkrat: službo, stanovanje in otroke!« razlaga Tina, ki se spominja, kako je v bloku vrvelo od otrok, ki so bili vsi približno iste starosti, zato so se med mnogimi spletle trajne vezi. 


Starši zdaj počasi zapuščajo ta svet, poleg otrok pa za njimi ostajajo – knjige. »Trikrat sem povabila na obisk prijatelje in jih pozvala, naj si pridejo izbrat, kaj bodo vzeli s sabo. Prijatelj Ira Zorko mi je dal idejo za izdelavo posebnega ekslibrisa za spomin na starše.« Ampak knjig je vseeno ostalo ogromno. Nekaj jih bodo darovali Planinskemu muzeju, za glavnino pa bo še treba poiskati nov dom.
 

Sprehajamo se med škatlami iz valovite lepenke, zvrhano polnimi knjig. Med njimi so enciklopedije in leposlovje, tuje in domače, trdo vezane in broširane ... »Za moje bralsko življenje je bila zelo pomembna Biblioteka Hit. V tej zbirki so izhajali, in to zelo hitro, hrvaški prevodi številnih tujih avtorjev. Tu je izšel prvi Isaac Bashevis Singer, brali smo Bernarda Malamuda, E. L. Doctorowa ...« se spominja gostiteljica. »Oboževala sem tudi Biblioteko Globus, v kateri so izhajala poljudna dela, tu je recimo Karlo Štajner prvič objavil pričevanje o gulagih v Sibiriji (7000 dni v Sibiriji), na podlagi katerega je Danilo Kiš spisal Grobnico za Borisa Davidoviča in so mu potem očitali plagiat.« 

 
 

Ljudje na Luni in druge posebne priloge


Ante Mahkota je bil po študiju strojnik in v svojem stanovanju je sam zrisal knjižne regale iz debelega kaljenega stekla, za katere je sam izračunal nosilnost. In se, četudi so se šibili pod debelimi knjigami, niso niti malo povesili, kaj šele da bi knjige zgrmele na tla. Ena od polic v stanovanju pri starših je bila kakopak rezervirana za hčerine prevode – Roddy Doyle, Virginia Woolf, George Orwell, Hanif Kureishi, James Joyce, vse je tu. Ni pa oče hranil ničesar, kar je ustvaril sam. »Ne, ni bil tak človek. Imel je precej vihrav značaj in ko je neko poglavje zaključil, se ni več oziral nazaj,« poskuša Tina razložiti, zakaj ni shranil niti posebne izdaje časopisa, ki so jo pripravili ob pristanku na Luni in na katero je bil oče zelo ponosen. Čeprav bi ga takrat skoraj izdalo zdravje, tako trdo so delali, dodaja Tina. Njej je bilo pet let: »Stala sem na temle dvorišču tu spodaj in lahko bi prisegla, da sem videla, kako se po Luni sprehajajo ljudje!«
 

Ozrem se skozi okno; med bloki res še vztraja zaplata trave in zemlje z nekaj gugalnicami in igrali. Le otrok ni več; najbrž so, tako kot ti iz Delovega bloka, odrasli. Še dobro, da imamo knjige. Še enkrat preverim, ali resnično potrebujem vse s kupčka, ki sem si ga nabrala. Ja, brez dvoma. Vzamem žig in si ga z užitkom pritisnem v vsako posebej. »Ante Mahkota, Marjana Deržaj, 1936 – 2005 – 2018, dar 2019,« piše na njem.