Andrej Hočevar
Lahko se pohvalimo, da je strip pri nas star toliko kot država. Seveda je oboje obstajalo že pred osamosvojitvijo, vendar pa je strip uradno šele leta 1992 s prvo številko Stripburgerja dobil možnost, da se skozi alternativo konsolidira kot samostojno ustvarjalno polje, kot ga poznamo danes. V nekem smislu je zgodbaStripburgerja tudi zgodba Katerine Mirović (1968), predane zagovornice neodvisne alternativne scene in kulturne borke, med drugim soustanoviteljice Stripburgerja, ki pri njem neprekinjeno vztraja še danes.
Medtem ko se pogovarjamo o alternativi nekoč in danes, Katerina s polic kabineta čudes na Metelkovi 6, ki je tudi Stripburgerjeva pisarna oz. knjižnica z nalezljivim ustvarjalnim neredom, pričara nekakšno komično superjunaško plastično macolo in pozira s skulpturo simpatične zelene zverinice (Erlšpik iz stripa Matjaža Schmidta, bitje s planeta Beta). Pogovor tu in tam prekine sočni džingl Radia Študent, s katerim se oglaša njen telefon, opomnik, da se boj za kulturo v resnici nikoli ne konča, da pa se je treba na razmere odzivati tudi s humorjem. “Kar se je v kulturi zgodilo dobrega, se je zgodilo zaradi truda tistih, ki se borijo za boljše pogoje nevladnih organizacij in ustvarjalcev na področju kulture,” pravi Katerina, “nevladniki se morajo konstantno dokazovati in boriti za svoj obstoj. Težko je karkoli doseči, a brez truda bi bilo samo slabše.” Ko Katerino vprašam po najljubšem stripu, hitro poišče izvod Pixyja švedskega striparja Maxa Anderssona, češ, bom že razumel. Energična risba, totalno odpuljena zgodba, antikapitalistična nastrojenost – vse jasno.
Naredi sam 1: Zvestoba duhu hard cora
Stripburger je nastal iz potrebe po združitvi in okrepitvi polja stripovskega ustvarjanja, ko na področju bivše Jugoslavije preprosto ni bilo druge primerne revije. Nedvomno je k njegovemu nastanku pripomoglo tudi izročilo mladinske subkulture in punka; ta sta konec osemdesetih že prešla v zametke hard core scene, temelječe na načelu “naredi sam”, ki ji je pripadala tudi Katerina. V tem duhu je bil leta 1989 ustanovljen še vedno delujoči umetniško-produkcijski kolektiv Strip Core kot sekcija znotraj mreže Škuc-Foruma, leta 1994 pa je postal del osamosvojenega naslednika Foruma Ljubljana. Strip Core je zanimala alternativna kultura, predvsem hard core glasba, ki je ne nazadnje tudi Katerinina prva ljubezen. Katerina je v Ljubljani namreč organizirala koncerte skupin, kot sta Victims Family in Jesus Lizard, postala je menedžer skupine 2227 in organizirala njihove turneje, nekaj let je tudi vodila program v klubu Ch0.
Strip Core je bil na različne načine povezan z izročilom Foruma, civilno-družbenimi gibanji in nastankom neodvisne alternativne kulture z žarišči, kot so bili disko FV najprej v Rožni dolini in nato v Šiški, Radio Študent in kasneje K4. Prva številka Stripburgerja, za katero so dve leti zbirali sredstva za tisk, je bila kajpada zasnovana kot fanzin, kar ni samo zvestoba omenjenemu hard core pristopu, temveč je tudi svojevrsten odmev tradicije, ki jo je s svojim prelomnim fanzinom vzpostavil prav Škuc.
“Fanzini so imeli družbeno funkcijo,” pravi Katerina, “saj so obveščali in povezovali različne scene.” Takrat so jih naročali s celega sveta, si jih izmenjevali, zato so res bili dobro obveščeni. “Posojali smo si plošče in si dopisovali, tako da smo poznali vse bende,” pravi Katra, “celo takšne ameriške bende, ki jih niso poznali niti v Ameriki.” Med temi fanzini je bil tudi ameriški Factsheet Five, ki je po svoje celo pripomogel k nastanku Stripburgerja: prav v njem so namreč objavili oglas, da pripravljajo novo revijo, nakar sta se za objavo javila tudi dva ameriška avtorja. Stripburger, ki se je v duhu naslanjal na izročilo hard core scene, je torej zrasel tudi iz ideje povezovanja – in jo do neke mere ohranil. “Danes postajajo fanzini – nekaj, kar smo mi počeli pred sto leti – spet popularni,” pravi Katerina, čeprav v drugačni funkciji in podobi. Zanimivo pa je spremljati, kako se alternative spreminjajo in prestopajo lastne meje. Če je Stripburgerpo eni strani iskal tudi alternativo (alternativi), ga obiskovalci nekaterih mednarodnih sejmov danes na novo odkrivajo prav zato, ker ga dojemajo že kot nekaj “klasičnega”.
Naredi sam 2: Ustvari svojo sceno
Sodeč po zapisih v legendarni 16. številki (“Stripburek”), ki si je leta 1997 zadala predstaviti ustvarjalce “izza zarjavele železne zavese”, je bilo povezovanje scene nemara celo še bolj nujno, kot se je zdelo. V spremnih zapisih lahko preberemo, da je bilo v Bosni “včeraj laže umreti kot pa danes kupiti strip,” da je Rusija “nedvomno zelo nesrečna dežela, a še posebej nesrečna je s stališča stripa”, edini avtor iz Ukrajine pa je celo zapisal, da je “osamljen, brez kolegov in brez denarja”, saj da je strip pri njih popolnoma neznan. Katerina se spominja, da je šlo res za podvig, saj je bil strip marsikje še bolj marginaliziran kot pri nas (ne samo šund, temveč tudi s pokvarjenega Zahoda). Poleg tega je bil internet še v povojih, zaradi česar je bilo avtorje, ki stripov seveda še niso objavljali na Instagramu, zelo težko ali kar nemogoče najti.
Štiri leta kasneje lahko v drugem Stripbureku, ki je predstavljal stripe “iz druge Evrope”, med drugim preberemo, da Madžarska nima resne stripovske scene, da v Makedoniji vlada samo brezup, da se na stripovski sceni v Litvi – ki je itak “čisti podn” – tako ali tako ni zgodilo nič omembe vrednega, v Albaniji pa niti besede za strip nimajo (vsaj to se je vmes spremenilo). Avtor uvodnika celo kritizira, da gre pri drugem Stripbureku za ponavljanje, saj sicer glasna mladina nima kaj povedati …
Vendar pa se vsaj Katerina in ekipa Stripburgerja, k sreči, ne dajo. “Stripburek je bil revolucionaren,” pravi; nekateri stiki so ostali, drugi zamrli, scene pa so se razvijale po svoje. Tudi po zaslugi Stripburgerja, ki je za doprinos k razvoju stripa tu in tam prejel celo kakšno nagrado v Sloveniji, Franciji in na Češkem. Stripburger namreč ni le revija, temveč platforma, ki že več kot trideset let “dela sceno”, kot se glasi domiselni in dvosmiselni podnaslov antologije Dirty Thirty, ki je leta 2022 izšla kot obeleženje tridesetletnice revije. Zato vprašanje, kaj je od te alternative sploh še ostalo, res ni primerno.“Mi smo ostali!” pravi Katerina, “Mogoče smo sicer malo zjebani, ampak smo ostali!”
Naredi sam 3: Kulturna pismenost
V petintridesetih letih, odkar je Katerina uradno alternativka, se je marsikaj tudi spremenilo. “Avtor stripov” je medtem recimo postal uradno prepoznan specializiran poklic na področju kulture, nekoliko ironično pove Katerina, vendar pa doda, da so ustvarjalci s tem upravičeni tudi do delovnih štipendij. Na splošno je za strip danes več zanimanja, z njim se ukvarja več založb, za strip se zanimajo tudi javne ustanove (biografski strip o Plečniku je denimo izšel v sozaložništvu Foruma Ljubljana in Muzeja in galerij mesta Ljubljana), stripi prejemajo zlate hruške in v redkih primerih postanejo celo knjige leta. Strip je dostopen v knjižnicah, njegovega pomena se začenjajo zavedati tudi učitelji, postal je celo del šolskega kurikuluma. “Strip je moral prehoditi dolgo pot, da je postal sprejet,” pravi Katerina.
Četudi so slovenski stripovski avtorji precej raznoliki (Lavrič, denimo, je “kameleon stripa”, a prepoznaven prav v tem), pa se Katerini ne zdi, da bi bil slovenski strip zares eksperimentalen. Pri tem se vendarle pozna relativno kratka tradicija; pomembno je, da nastaja tudi vedno več stripov za otroke, vendar pa so ti še precej klasični. “Kak odštekan avtor, ki ga objavljamo v Stripburgerju,” pravi Katerina “v Franciji mogoče prav tako objavlja za otroke.”
Vendar pa Katerina poudarja, da je ozaveščanje še vedno pomemben del njihovega prizadevanja, saj je treba izobraževati tako učitelje kot splošno občinstvo. Na šolah zato organizirajo predavanja in gostovanja, tako da imajo tudi mladi stik z živimi stripovskimi ustvarjalci. Stripburger za mlade soorganizira tudi mednarodni projekt Živel strip! Živela animacija!, ki združuje natečaj, razstavo in delavnice. Z mladimi je še posebej težko, pravi Katerina, saj obstaja že preveč drugih medijev, ki so zanje privlačni, ker zahtevajo manj pozornosti. Strip, po drugi strani, lahko sporoča tudi kaj globljega, lahko ga uporabiš celo v izobraževalne namene.
Še posebej pomembno je vključevanje skupin, ki se mogoče niso vajene udeleževati kulturnih dogodkov, kar lahko zajema vse od srednješolcev do starostnikov. “Splošno občinstvo lahko živi tudi brez stika z umetnostjo, kar manjka, je splošna kulturna pismenost,” pravi Katerina. Spominja se, kako starši neke nagrajenke njihovega natečaja sploh niso vedeli, da se zanima za umetnost in je tudi niso znali spodbujati. A Katerina nikogar ne obsoja; razume, da je umetnost nekaterim tuja, zato se ji zdi vredno vlagati trud v takšne projekte.
Naredi sam 4: Ne delaj vsega sam!
Zidovje okoli AKC Metelkova mesto združuje že prepoznavne kumunikacijske točke v javnem prostoru, ki predstavljajo refleksijo fluidne identitete drugačnosti in ji odpirajo prostor, pri čemer je tudi Strip Core imel pomembno vlogo. Na severni strani je še danes vidna ulična fotografska razstava “Lice” (2001) fotografa DK, enega izmed dolgoletnih članov kolektiva Strip core. Del nekega drugega zidu prekriva novejša poslikava, ki se kritično odziva na tragično stanje v Palestini, nastala kot del projekta Remix Comix v organizaciji Stripburgerja in producentom KUD Mreža. Kot že pri Škucu in disku FV so imeli grafiti tudi pri Strip Coru od nekdaj pomembno vlogo: pojavljali so se denimo v videospotih skupine 2227 in na razstavah (na platnu, lesu, kartonu).
Na splošno je umeščanje umetnosti, pa ne samo stripa, v javni prostor eno izmed Katerininih bistvenih prizadevanj, saj je sama ne nazadnje tudi soustanoviteljica in kuratorica festivala Svetlobna gverila. “Pred osemnajstimi leti v javnem prostoru ni bilo skoraj ničesar,” pravi in omenja Ano Desetnico, Motin Festival pomladi pa mogoče še kaj, medtem ko se danes v Ljubljani glede na majhnost ogromno dogaja. “Včasih je v mestu že kar težko najti prostor, ki še ne bi bil zaseden ali svetlobno oz. drugače onesnažen,” pravi.
Že omenjeni DK-jev projekt Lice med portreti Metelkovcev vključuje tudi portret Katerine, ki pa sama, kot pravi, ne riše in nima v predalu skritega nobenega neobjavljenega stripa. Njena vloga je, da podpira druge. Zanima jo producentski vidik umetnosti – kako nastane, kako pride do realizacije, kakšne učinke ima – zato uživa pri skupnem razvijanju projektov, ki jih lahko potem predstavi javnosti. “Sodelovanje z umetniki je,” pravi, “največji žur.” In več ljudi ko poznaš, pri več projektih ko sodeluješ, “laže najdeš svoj prostor v vesolju.”