Andrej Hočevar
Kot radijski novinar in dolgoletni voditelj oddaje Izšlo je, ki jo pripravlja za 3. program Radia Slovenija – program Ars, bi lahko bil Marko Golja (1960) najboljši prijatelj slovenskih pisateljev. Po službeni dolžnosti ima namreč predvsem dve čudoviti nalogi: prebrati knjigo in se potem o njej pogovarjati z avtorjem. Natančneje: temeljito prebrati čim več knjig in se o njih pogovarjati s čim več in čim bolj raznolikimi avtorji. Pred mikrofonom v studiu, seveda. Toda to je slišati bolj preprosto, kot je v resnici.
“Sodobna slovenska literatura je zelo propulzivna”, pravi Marko, ki se kar zgrozi, kadar kdo reče, da imamo preveč knjig, preveč avtorjev ali preveč nagrad. Marko je namreč prepričan, da danes ustvarja precej več dobrih avtorjev kot nekoč, kar nikakor ne zmanjšuje vrednosti literature oz. njenega mesta v družbi. Izid knjige je zanj dogodek, ki bi ga morali praznovati, a kaj, ko preveč bezljamo, divjamo in nimamo časa. Literatura je po njegovem nekaj najboljšega, kar se je zgodilo slovenskemu narodu. Vsakdo ima možnost, da se svobodno izrazi, zato je nujno, da se o literaturi tudi čim več pogovarjamo.
Pri tem je največji izziv, kako združiti željo po čim bolj poglobljenem branju z željo po predstavljanju čim širšega razpona literarnih glasov. “Avtor začuti, če blefiraš,” pravi Marko, ki mu je zelo pomembno, da njegov gost v studiu tudi iz vprašanj razbere, da je njegovo knjigo zares prebral. A če mu to zaradi obilice dela ali počasnosti kdaj slučajno ne uspe, je skoraj prepričan, da ga nekje že čaka spodrsljaj, ki ga bo izdal in razkril, da se ni mogel pripraviti tako dobro, kot bi si želel. Po drugi strani pa je dobrih in zanimivih knjig še vedno več kot radijskih novinarjev ali prostora v etru, zato je že izbira knjige in sogovornika za Marka, ki se izrazito trudi za enakopravno zastopanost vseh skupin (spoli, generacije, geografska lokacija itd.), velika odgovornost. Tu in tam se pač zgodi, da se kakšna knjiga, ki se mu zdi vredna predstavitve, ne pride na vrsto ali pa šele naknadno ugotovi, kako zanimiva je v resnici. V takšnih primerih kdaj naredi tudi izjemo in zaobide pravilo novinarske sprotnosti, da lahko predstavi kakšno starejšo knjigo.
*
Marsikdo pozna tisti okorni občutek, ko svoj glas (prvič) slišiš na posnetku in bi ga najraje kar utišal. A to je povsem normalno, pravi Marko in pomirjajoče doda, da je tudi sam potreboval kar nekaj let, da se je navadil na svoj glas in sprejel svojo vlogo. Ko že misliš, da nisi zares javna oseba in da lahko v svetu počneš, kar hočeš, nekdo nenadoma prepozna tvoj glas, ti pa lahko samo upaš, da si bil dovolj korekten, saj nikoli ne veš, kdo te bo poslušal. Ne nazadnje tudi midva pogovor snemava, četudi zgolj s telefonom, tako da mogoče ne preseneča, da Marko tu in tam iz navade nagovori imaginarne poslušalce, kot bi bil v studiu, torej v domačem okolju. Marko je pač profesionalec, ki se tudi nekem šišenskem baru izborno izraža, s toplino in skromnostjo v glasu, in ki seveda ve, da v studiu ni poudarek na njem, temveč na gostu.
Ko je začel delati kot radijski novinar, je sprva mislil, da mora biti najpametnejši in najlepši v studiu, toda v resnici je ravno obratno. Osredotočiš se na to, da bi se gost počutil čim bolje, pravi, kajti gost se mora počutiti slišanega in v skladu s samim sabo. “Vsakdo potrebuje pozornost,” pravi; “ko pišeš, si sam s sabo, iščeš, imaš občutek negotovosti; zato potrebuješ nekoga, da ti potem prisluhne.” Zato oddaja Izšlo je marsikomu omogoči, da se izrazi, si vzame čas za razmislek, spregovori o avtorskih odločitvah, da je, ne nazadnje, slišan. Poleg tega, v to je Marko prepričan, glas vsakega gosta obogati svet.
*
Marko je na radio prišel relativno pozno, pravi, ko je bil star že skoraj štirideset let. Sprva je pripravljal literarne oddaje, pisal literarne in filmske kritike, urejal oddajo Kulturni globus, pripravljal prevode in intervjuje. Posebej se spomni denimo intervjuja Z Yannom Martelom, ki je, povsem logično, potekal v živalskem vrtu. Toda v začetku si ni mislil, da bo kdaj novinar. Ko je nekoč pripravljal poročilo z dražbe, na kateri so bile tudi Prešernove
Poezije, je izpustil nepomemben podatek o ceni, ki jo je knjiga dosegla. Poklica radijskega literarnega novinarja se učiš predvsem sproti, iz napake v napako.
Po več kot dvajsetih letih, ko ima za sabo več kot 200 oddaj v živo in še nekajkrat toliko drugih (500? več? pravi, da tega ne šteje), si Marko že upa reči, da je res novinar. Od leta 2002 ureja oddajo Izšlo je, ki obstaja od leta 1978. V letu 2023 to pomeni 45 let! In to še ni vse: od prvotnih 15 minut vsaka dva tedna je oddaja organsko rasla, tako da danes, v dobi močno zmanjšane sposobnosti za pozornost in splošnega krčenja prostora za kulturo, vztraja pri 30 minutah tedensko. Radio, kot je (no, vsaj program Ars), ne bo izginil, je prepričan Marko, saj nas njegova neagresivna narava vabi k umirjenemu poslušanju. Potrebujemo ta mir, meditacijo. Svet brez kulturnih vsebin bi bil zanj nevzdržen.
Kljub bogatim izkušnjam pa Marko pravi, da ima v studiu še vedno kdaj tremo. Iz spoštovanja do sogovornika. Nikoli namreč ne veš, kaj te čaka. Saj pravzaprav je situacije res nekoliko posebna: ko zasveti lučka, se sogovornika spustita v pogovor, mogoče ne da bi se poznala ali vedela, kaj lahko drug od drugega pričakujeta. “Ko si v studiu,” pravi Marko, “te gost resno posluša in po najboljših močeh odgovori; če bi ga vprašal kar na ulici, pa bi mogoče izpadel čudno.”
*
Studijska izkušnja utegne biti naporna, globoko človeška, intimna, polna negotovosti, a tudi samosvoja in lepa, celo takšna, da zbližuje, kar je sploh, pravi Marko, čudežna sposobnost radia. Tistega dne je imel v studiu gostjo Mirano Likar, s katero sta povsem sproščeno klepetala, dokler mu ni tehnik namignil, da bi bilo vendarle dobro začeti s snemanjem oddaje, sicer bo zmanjkalo časa. Kdo drug se je denimo sprostil šele po uradnem pogovoru, ko je nenadoma začel odgovarjati na vsa vprašanja, ki se prej niso zdela primerna za v eter. Boris Pahor, se spominja Marko, je bil svojevrsten govorec, ki sploh ni čakal na vprašanja, saj je že vnaprej vedel, kaj mora povedati. Alojz Rebula se je izkazal kot natančen poslušalec. Nekdo tretji je krepko zamujal na oddajo v živo, nakar sta vse teme in plasti zajetnega romana s pospeški obdelala v zgolj petnajstih minutah.
Studio daje vtis resnosti, zahteva spoštovanje in zgolj občasno dopušča čustvenosti. Zato se Marko v smehu spominja, kako je nekoč neki gost zamujal na oddajo v živo, medtem ko je bil drugi že v studiu. Ko se je zamudnik končno pojavil in ga rešil iz zadrege, mu je v eter ušel vzklik olajšanja – “Kako sem vas vesel!” Nekoč je v studio povabil Ferija Lainščka, ki se je ob 9h zjutraj samo zaradi tega pripeljal v Ljubljano in prosil, ali lahko gresta najprej na kavo. A kaj zdaj? Snemalni termin je tekel … Takrat mu je postalo jasno, kako velika odgovornost je povabilo v studio, a tudi, da ne bi škodilo, če bi se še on sam kdaj premaknil bliže avtorjem. In ja, seveda je gosta najprej peljal na kavo.
Zato so trenutki, ko se zbližanje zgodi vsaj metaforično, toliko bolj dragoceni. V zadnjem času se je Marku to zgodilo denimo v oddajah s Selmo Skenderović ali Dijano Matković. Naravnost prevzela ga je osebna konsekventnost, tisti občutek, ko te v studiu kljub obvezni fizični razdalji prevzame občutek, da z nekom deliš posebno izkušnjo. “Začutiš prostor med stavki,” pravi Marko, “konkretne izjave, ki mogoče še nikoli niso bile ubesedene.” Takrat ti postane jasno, kako malo v resnici vemo; čeprav smo “popotniki”, je naše védenje v resnici skromno. Samozadostnost in pomanjkanje skromnosti nam preprečujeta, da bi se zares odprli novim izkušnjam in se približali svetovom, ki nam jih lahko odstrnejo drugi.
*
“Ampak, Marko,” vprašam, “koliko pa je v tvojih oddajah pravzaprav prostora za Marka Goljo?”
Odgovor mi je, bi se reklo, vzel besede.
“Veliko,” je rekel. Nekoč je gostil zelo uglednega avtorja, ki ga sicer ceni, toda temu avtorju se je nekje zapisala opombica, s katero se ni mogel strinjati. V studiu ga je vprašal, ali bi opombo v morebitni novi izdaji knjige nemara izpustil. Ali pa podkrepil? Avtor je molčal. In Marko ga je pustil molčati. Ena … dve … tri … štiri … pet … šest sekund na radiu prepovedane tišine, v kateri se je namenoma čutila zagata – to, to je bil njegov avtorski podpis.