Andrej Hočevar
Prevajalci so povsod, le da jih včasih ne opazimo, ker se nam prevodi zdijo nekaj samoumevnega. Nekateri jih celo nočejo videti, na primer italijanska založba slavne Elene Ferrante, prevedene v štirideset jezikov, ki načeloma menda nasprotuje temu, da bi bilo ime prevajalca natisnjeno na naslovnicah. Pri nas so prevajalci po zaslugi Društva slovenskih književnih prevajalcev in nekaterih urednikov že več let navedeni tako na naslovni strani v knjigi kot na naslovnici, kar je v skladu z evropskimi smernicami in priporočili Javne agencije za knjigo, poudarja Tanja Petrič (1981), literarna kritičarka, književna prevajalka iz nemščine in predsednica Društva slovenskih književnih prevajalcev.
V Sloveniji predstavljajo prevodi približno tretjino vseh izdanih knjižnih naslovov, v Nemčiji jih je nekoliko manj, v Franciji in Italiji še manj, najmanj pa v ZDA in Združenem kraljestvu, kjer je število prevodov s pregovornih 3 % naraslo na pičlih 5 %. Pri tem se zdi vprašanje prevajalca na naslovnicah mogoče postranskega pomena, vendar se v njem skriva jedro problema: kako izboljšati delovne pogoje prevajalcev in povečati njihovo vidnost? Zato je Tanja Evropskemu svetu združenj književnih prevajalcev CEATL – v katero je včlanjen tudi DSKP in katere letno srečanje je lani potekalo v Ljubljani – predlagala mednarodno plakatno akcijo, ki bi na to dobro prakso opozarjala prav z razstavo izbranih knjižnih naslovnic iz vseh evropskih jezikov. Četudi so se imena prevajalcev začela pogosteje pojavljati na naslovnicah slovenskih knjig, je treba medije še vedno opozarjati, da v zapisu o prevodnem delu omenijo tudi prevajalca, saj je to njegova moralna pravica.
Društvo slovenskih književnih prevajalcev, ki je lani praznovalo 70. obletnico obstoja, ima bistveno vlogo pri zagovorništvu in podpornih aktivnostih za zagotavljanje pravic književnih prevajalcev, ki jih več kot očitno potrebujemo, čeprav se tega včasih ne zavedamo. Tanja kot primer navede nedavni pogovor, ki ga je za DSKP vodila na Sejmu na zraku v ljubljanskem parku Zvezda. Ko so naključni mimoidoči ujeli, da sogovornice govorijo tudi o Piki Nogavički, so pristopili in prisluhnili, saj je to tema, ki nas vse, povsem nadgeneracijsko, povezuje. Povezuje pa nas prav zaradi prevoda, ki smo ga posvojili in ponotranjili kot del odraščanja in kulturnega izročila, opozori Tanja.
Med trenutnimi projekti DSKP je denimo tudi priprava vzorčne pogodbe, ki bi prevajalcem zagotovila dostojne honorarje, urejala njihove pravice in sledila evropskim smernicam. Prvi korak bi bil, po vzoru kolektivne pogodbe za samozaposlene v kulturi, da takšno pogodbo sprejmejo javne institucije, ki sofinancirajo knjižno produkcijo, saj prevajalci ne morejo neposredno vplivati na nesubvencionirane knjige, ki so popolnoma prepuščene trgu z dampinškimi honorarji in pogoji.
DSKP-ju je med drugim uspelo, da so se minimalni prevajalski honorarji zvišali vsaj pri subvencioniranih izdajah, ker v zadnjem času v primerjavi s honorarji za izvirno avtorsko delo in glede na povišanje življenjskih stroškov niso doživeli sorazmerne rasti, opozarja Tanja. »Nepredstavljivo je,« pravi, »da se na nas obračajo prevajalci, ki jim založbe še zmeraj ponujajo honorarje, kot so veljali pred petnajstimi leti. Posebej problematična so plačila verznih postavk za prevode poezije, za katere omenjena minimalna tarifa žal še ne obstaja.« Zato je treba prevajalce informirati, ozaveščati, jih svariti pred nelojalno konkurenco in opozarjati na založbe, ki sta jim hitrost in nizka cena storitve pomembnejši od kakovosti.
K dodatni vidnosti prevajalcev pripomorejo tudi nagrade. DSKP trenutno podeljuje pet nagrad – Sovretovo nagrado, nagrado Radojke Vrančič, Lavrinovo diplomo, Jermanovo nagrado in nagrado Vasje Cerarja – pri čemer je bila nagrada Vasje Cerarja za prevode mladinskih besedil ustanovljena v Tanjinem mandatu. Povedno je, da prevajalske nagrade kljub velikemu bazenu prevodov iz svetovne literature do nedavnega niso imele nominacij. »Medtem ko druge nagrade, denimo za slovensko izvirno literarno delo, nimajo pomislekov glede nominacij,« pravi Tanja, »smo mi svoje dosežke skromno skrivali. Za kar pa ne vidim razloga, ker je slovenska prevodna bera, ob čemer mislim predvsem na leposlovna in humanistična dela, kakovostna in raznolika. Nominacije pa ne nazadnje izpostavijo tudi izjemne prevajalske glasove in pomembno pripomorejo k pridobivanju štipendij, statusov in prispevkov za socialno varnost, tako da tudi v tem smislu niso zanemarljive.« Ne nazadnje, Slovenci smo, zgodovinsko gledano, do lastne literature prišli šele s prevodi, opozori Tanja, ki je prepričana, da se naš jezik z branjem prevodov bogati in odpira. »Prevodi,« pravi, »prezračijo našo domačo sobo, premešajo postan zrak.«
Med pomembnimi projekti, ki jih v okviru DSKP vodi Tanja, je tudi prevajalski seminar, ki že od leta 2010, ko ga je ustanovila Javna agencija za knjigo, združuje prevajalce iz slovenščine v druge jezike. Gre za projekt z dolgoročnimi učinki, ki sistematično promovira slovensko književnost in ustvarja pogoje za njeno uveljavitev v tujini. Tanja pravi, da lahko pri udeležencih računa na visoko jezikovno in konverzacijsko raven, zato se ji zdi pomembno, da seminar vključuje kakovostno slovensko književnost, tako za odrasle kot za otroke in mladino, ki je tudi jezikovno ambiciozna. Posebej pri otroški književnosti, ki je v seminar vključena od samega začetka, je včasih teže najti jezikovno dovolj trde prevajalske orehe. Po drugi strani pa prav slikanice ali stripi seminaristom predstavljajo poseben izziv, saj gre za celovit preplet teksta in ilustracije oziroma risbe. Ko so na enem od seminarjev prevajali denimo Andreja Rozmana Rozo, je bilo treba kakšno pesem v prevodu tako prepesniti, da ji ilustracija nenadoma ni več ustrezala. Podobno se je zgodilo pri nemškem prevodu Ropotarne Petra Svetine, ki sta jo za zbirko Litteræ Slovenicæ, ki jo je Tanja več kot desetletje urejala pri Društvu slovenskih pisateljev, odlično prevedla Liza Linde in Jens Sakelšek. Nekateri teksti so se v prevodu spremenili do te mere, da je za nemško izdajo Damijan Stepančič ustvaril nekaj novih ilustracij.
V Sloveniji imamo odlične prevajalce, je prepričana Tanja, ki dajejo založbam dobre predloge; tudi sama se zaveda odgovornosti selektorske oz. kulturnoposredniške vloge prevajalca. Pri svojih prevodnih predlogih je vedno pozorna, da ne ostane ujeta v okvir lastnega okusa in čustvovanja, temveč da zna primernost in zanimivost neke knjige oceniti z distance. Prevajalci ne nazadnje sooblikujejo slovenski prevodni kanon, česar se bralci nemara sploh ne zavedajo. »V že tako prenasičeno knjižno pokrajino ne želim tlačiti knjig, ki se mi ne bi zdele zares kakovostne in pomembne,« pravi in dodaja, da knjige ne bi hotela predlagati v prevod samo zato, ker bi potrebovala delo, kar pa si lahko privošči, ker se preživlja še s številnimi drugimi dejavnostmi na področju kulture.
»S prevodom bereš in izbiraš najboljše od najboljšega iz svetovne literature in na neki način ustvarjaš tudi svoj prevajalski kredo,« pravi Tanja. »Ko pa se s temi pričakovanji soočiš s seznamom 180 slovenskih romanov, izdanih v enem samem letu, hitro ugotoviš, da je treba kriterije, ki si si jih ustvaril ob branju prevodov, nekoliko omiliti.« Tanja je namreč tudi članica žirije za nagrado kresnik za najboljši slovenski roman, kar je lahko zelo nehvaležna naloga; kdor se z izbirami žirije strinja, je po navadi tiho, glasni so predvsem tisti, ki se ne strinjajo in po možnosti sodijo na podlagi peščice prebranih knjig.
Pravzaprav se res vrhunsko delo po Tanjinem mnenju ne pojavi vsako leto, med drugim bržkone tudi zaradi vezanosti na programe subvencioniranja, ki avtorje in založbe včasih silijo v izdajanje polizdelkov. »Je pa vsakič malce odvisno tudi od letne bere – včasih je solidnih naslovov petnajst, včasih pa jih je že deset težko najti,« pravi. Poleg tega lahko kvaliteta besedila niha tudi znotraj posamezne knjige. »Kakšna knjiga se do polovice ali dveh tretjin zdi odlična, nakar se nenadoma sfiži,« ugotavlja, »verjetno zato, ker je bilo treba ujeti rok in je zmanjkalo časa za piljenje besedila, urejanje ali lektoriranje.« Takšne primere lahko samo obžalujemo, saj bi sicer lahko dobili res dobro knjigo, če bi avtor, urednik in lektor imeli na razpolago več časa, ne pa da je proces dela podrejen izključno zagotavljanju sredstev in formalnim zahtevam financerjev.
Ključnega pomena v kulturi je po Tanjinem mnenju profesionalizacija dela, kadrov in institucij, s čimer misli tudi na stanovska društva. Želi si, da bi se lahko pisarna DSKP profesionalizirala in s tem osamosvojila, kar ji s trenutnimi slovenskimi programskimi in projektnimi sredstvi ne uspe, zaradi česar bo rešitev verjetno treba iskati v evropskih in mednarodnih razpisih. »Dela nam sploh ne zmanjka, samo kopiči se,« pravi, »a da bi lahko nemoteno izvajali zagovorništvo, razvijali stroko in druge podporne aktivnosti brez nepredstavljivo visokega deleža prostovoljnega dela, bi potrebovali od programskih razpisov ločena in trajna sredstva.” DSKP bi se namreč moralo v svoji osnovni dejavnosti in poslanstvu le v manjši meri ukvarjati z “menedžiranjem dogodkov”. A po drugi strani prav to trenutno zagotavlja pomemben delež financ za osnovno delovanje. “To je peklensko začaran krog,” pravi Tanja.
Kot je za slovenske prekarce v kulturi bržkone značilno, se tudi Tanjine dejavnosti iz meseca v mesec spreminjajo, tako da je včasih pretežno predsednica DSKP, včasih pretežno prevajalka ali kritičarka. V zadnjem času sta denimo izšla dva njena obsežnejša prevoda, roman avstrijskega avtorja Daniela Wisserja Kraljica gora (KUD Sodobnost International) in politični potopis Navida Kermanija Ob jarkih (Založba Goga). Trenutno pa se odpravlja na prevajalsko rezidenco v Berlin, kjer bo za Mladinsko knjigo prevajala liriko Bertolta Brechta.
Če je le mogoče, se Tanja ob raznih jezikovnih dilemah pri prevodu rada obrne na avtorje, iz česar se lahko razvije tudi bolj oseben, prijateljski odnos. Avstrijski pisatelj Robert Menasse jo je na primer ob gostovanju v Sloveniji »posvojil« kot družabnico in svetovalko za prostočasne dejavnosti, ki so vključevale tudi pitje kave s proseccom. Švicarski pisatelj Jonas Lüscher pa jo je povabil na družinsko kopanje oziroma »drsenje« po divjem toku reke Aare v Bernu, kar je bilo pravo adrenalinsko doživetje. »Oba avtorja še vedno zelo rada prevajam, morda sta celo moja najljubša avtorja. Ujeli pa smo se pravzaprav v podobnem humorju, nekoliko (samo)ironičnem in obešenjaškem, ki ga pogosto v literaturi – pa tudi v življenju – pogrešam.«