Andrej Hočevar
Na koncu hodnika rokopisnega oddelka Nacionalne in univerzitetne knjižnice je skrit posvečen prostor. Če imaš vstop, se znajdeš tako rekoč v središču ozvezdja moderne slovenske literature. Čeprav je v prostoru vse tiho, slišiš mrmranje številnih glasov, ki skupaj tvorijo temelje, na katerih vsi stojimo. Zlivajo se v celoto, ki se sproti spreminja. Da se ne bi izgubil, potrebuješ učenega vodnika.
Muzej človeških usod
Z Marijanom Rupertom (1961), vodjem rokopisne zbirke in nacionalnega literarnega arhiva, se pomikava med policami, polnimi na videz enoličnih map. Pet metrov Borisa Pahorja, celih petnajst metrov Tomaža Šalamuna … Tukaj se literatura meri v tekočih metrih. Iz neke mape vzameva razglednico Aleša Debeljaka, ki pravi, da razgaljen do pasu v New Yorku pase otroke. Iz neke druge mape proti nama poletijo ptiči iz pisem Miklavža Komelja, naslovljenih na Tomaža Šalamuna. Preletiva Šalamunove beležke, si ogledava Kajuhovo lično pisavo in več osnutkov Bartolovega Alamuta, med katerimi je tudi eden z zaskrbljujočim posvetilom.
Marijan se že trideset let ukvarja z rokopisi in slovensko literarno zapuščino. Njegovo delo zaznamuje poglabljanje v različne svetove in prehajanje med njimi. Pravzaprav prehajanje med minljivostjo in nesmrtnostjo, med hipnostjo človeških usod in večnostjo literature. “Kot potomci literarnega obrata smo varuhi preteklosti, obenem pa zbiramo gradivo, ki bo nekoč postalo pričevanje o našem jeziku in literaturi,” pravi. A to je nepredvidljivo. Večkrat se je zgodilo, da je kak avtor, čeprav je bil nagrajen, potonil v pozabo. Na primer Koseski. Po drugi strani pa zbirka zajema nekatere avtorje, ki imajo morda pomembno mesto v slovenski literarni zgodovini, vendar ne nujno zaradi kvalitete njihovih tekstov, če bi jih sodili z današnjimi merili. Pisanje Josipine Turnograjske, prve slovenske pisateljice, denimo, vsekakor predstavlja pomemben obrat in je pomembno tudi za razvoj feminizma. A v njeni zapuščini je tisočero pisem iz korespondence z Lovrom Tomanom skoraj bolj zanimivih od njenega literarnega pisanja, saj ponujajo čudovit vpogled doživljanje druge polovice 19. stoletja.
“Osredotočeni smo na slovensko literaturo in življenja, ki stojijo za njimi. Zato pogosto pravim, da smo neke vrste muzej človeških usod,” pravi Marijan. Literatura se namreč ne zgodi sama od sebe, temveč predvsem iz izkušenj, o katerih priča gradivo, zbrano v arhivu. Marijan razume zadrego ob misli, da bo kdo bral tvojo korespondenco. Tudi on bi se tako počutil, ne nazadnje. A po drugi strani je prav poglabljanje v tuja življenja njegovo delo. “Včasih imam kar slabo vest. Vse skupaj se zdi kot voajerizem. Vendar me vedno zanima literarno delo, ki je iz vsega tega nastalo, ne osebne življenjske tragedije.” Zato je pomembno, da se v arhiv vstopa z raziskovalnim namenom, ne zgolj iz radovednosti. Kajti zgodilo se je že, da je moral Marijan komu zavrniti dostop, da bi preprečil zlorabo. “Mi ne služimo rumeni kroniki,” je odločen.
Klasiki prihodnosti
Nekateri prinesejo gradivo sami, pravi Marijan, a večino gradiva še vedno dobi iz zapuščine po avtorjevi smrti. Denimo Boris Pahor in Ciril Zlobec sta svoje gradivo začela prinašati še zaživa, med sodobnimi avtorji pa sta vključena že tudi Niko Grafenauer in Svetlana Makarovič. Pa ne gre samo za klasike: s svojimi deli so zastopani tudi denimo Miklavž Komelj, Esad Babačić ali Jure Vuga. Šalamun, po drugi strani, pa svojega gradiva ni prinašal sam. Ob avtorjevi 70-letnici ga je Marijan kontaktiral z idejo, da bi pripravili razstavo, kar je bila tudi odlična priložnost za dopolnitev arhiva, v katerem je manjkal ta nesporni klasik. Toda Šalamun je bil zadržan, menda je celo razmišljal, da bi rokopise prodal v Ameriko, kjer je imel dobre stike in bil izjemno cenjen. “Nekoč sem imel čast, da sem iz Pariza pripeljal moniko, njegov pisalni stroj,” se pohvalim. “No, ta je zdaj pri nas!” reče Marijan. “Celo dva pisalna stroja. In dve posmrtni maski, za kar je poskrbela Metka Krašovec. Tudi ta artefakt življenja – pravzaprav bolj smrti – sodi v večnost, za katero si tukaj prizadevamo.”
“Pomembno je, da sem na tekočem in v stiku z avtorji,” pravi Marijan; “ne morem samo sedeti v pisarni in čakati, da pridejo k meni. Tudi ni moja naloga, da bi iskal bodoče klasike. Bi bil pa vesel, če bi več pisateljev prineslo svoje gradivo. Pri tem bi lahko pomagalo tudi stanovsko društvo.” Očitno so mnogi celo v dobi necenzuriranega razkazovanja vendarle še nekoliko zadržani in življenja raje postavljajo na ogled na drugačne načine kot v nacionalnem arhivu. Vendar to še ne pomeni, da se v njem ne najdejo tudi dela kontroverznih literarnih osebnosti, ki so jih prav osebni predmeti in drugi materialni sledovi pozneje morda celo inkriminirali. Arhiv pač ni nekaj statičnega, temveč je odvisen od interpretacij in okoliščin.
Marijan celo nasprotuje preveč strogemu selekcioniranju, denimo zahtevi, da bi morali sprejeti samo nagrajevane avtorje. “Kosovel, Kajuh Murn, Prešeren, Cankar … niso prejeli nobene nagrade. Čeprav so med njimi takšni, po katerih se danes imenujejo nagrade.” Nuk hrani celo dela Ivana Sivca, ki je svojevrsten fenomen znotraj slovenske literature, četudi bi utegnil kdo oporekati, češ da to ni vrhunska literatura. Vendar se ni bati, da bi danes, ko je pišočih več kot beročih, Marijana nenadoma zasuli z gradivom. Spominja se denimo pogovorov s Cirilom Zlobcem, v katerih sta ugotavljala, da je “včasih letno izšlo deset, dvajset izvirnih slovenskih knjig – a vsaka je bila deležna resne kritike, o vsaki so pisali vsi časopisi. S tem se je literatura sproti umeščala v čas. Dobila je svoj odmev. Danes je to nemogoče. Ob poplavi novih izdaj je prostora za kritiko vse manj.”
Pa bi koga vseeno tudi zavrnil? Mogoče kakšnega zavržnega politika, ki sovraži umetnike, čeprav se občasno sam izdaja za nekakšnega pisuna? “Ne,” pravi Marijan, “vsak tovrstni dokument je zrcalo časa. Kdor bi si jih ogledal, bi se o tem lahko tudi sam prepričal.”
Tudi odsotnosti so lahko zgovorne
Četudi Marijan zagovarja demokratičen pristop, ki naj čim bolj zvesto dokumentira svoj čas, je arhiv pravzaprav kuriran že s tem, kaj se kdo odloči vanj donirati. Podoba nekega avtorja je lahko nepopolna ali prikrojena. “Avtorji imajo s svojim življenjem manj problemov, kot jih imajo njihovi potomci,” pravi Marijan. Trenutno še manjkajo denimo dela Vena Tauferja ali Kajetana Koviča. Pri Gregorju Strniši pa bo lakune nemogoče zapolniti, saj je v trenutkih obupa marsikaj tudi zažgal.
V najbolj zanimivih primerih zbrano gradivo pripoveduje še neko drugo zgodbo poleg tiste, ki jo o nekom že poznamo iz njegovih del. Denimo Šalamun je menda vsak dan pisal od šestih zjutraj do enih, čeprav iz njegove poezije mogoče ne bi pomislili na takšno discipliniranost. Določeni dokumenti, denimo nekateri dnevniki, so v klavzuri (to pomeni, da so sicer shranjeni, vendar do nadaljnjega niso dostopni javnosti). Sorodniki neke pesnice, katere opus je širše priznanje dočakal šele postumno, denimo niso želeli, da bi ohranjena korespondenca potrdila, kar se je o njeni zvezi z drugo žensko tako ali tako že vedelo. “Ne moremo in ne smemo imeti takšnih zadržkov,” je odločen Marijan, “to so artefakti zgodovine.”
Arhiv pripoveduje različne zgodbe, tako s tem, kar vsebuje, kot tudi s tistim, česar ne. Pridobitev zapuščine je namreč proces, ki je ne nazadnje odvisen tudi od dedičev. So tudi takšni, ki si bolj kot spomina želijo pozabe. Ali pa sprva rečejo, da nimajo ničesar, potem pa se, ko se vzpostavi zaupanje in zavedanje o pomembnosti, naenkrat kaj pojavi. “Zaupanje gradiš skozi leta, včasih desetletja,” pravi Marijan, “Gre za tek na dolge proge.”
Marijan še posebej pogreša dela Tomaža Pengova, ki bi ga z veseljem sprejel med literate. Toda ta odsotnost zgovorno priča o avtorjevi nesrečni usodi. Drugače pa je bilo denimo z Markom Brecljem. Marijan mi pokaže originale Brecljevih zinov z unikatnimi rokopisnimi intervencijami, ki jih je dobil pred kratkim. Primož Vitez in Andrej Ilc menda že pripravljata knjigo, ki bo tega samosvojega umetnika končno ustoličila tudi znotraj literature.
Na tej točki ne morem več mimo dveh kovčkov za kitaro, prislonjenih ob steno, in lutnje za mizo v Marijanovi pisarni, ki je videti skoraj kot Pengovova. “Zakaj pa imaš v pisarni kitare?” “Ker doma nimam več prostora!” se zasmeji. Poskušam si predstavljati Marijana in par dobro razpoloženih slovenskih klasikov ponoči po odprtju kakšne razstave. Akustika v veliki čitalnici je menda precej dobra. Pa naj te luknje zapolni domišljija.
Življenja, ki ponovno oživijo
Sodobnemu pisatelju ni treba pisati niti s peresom niti polniti legendarnih črnih zvezkov, kot jih najdeva tudi v Šalamunovi mapi, da bi lahko postal del arhiva. “Sprejemamo tudi usb ključke, trde diske, diskete, prenosnike in tako naprej,” razloži Marijan. A različni nosilci so lahko enako nečitljivi. “Ravno pripravljam razstavo o Kosovelu. On je bil tak primer. Težave je imel tudi Anton Ocvirk, njegov sodobnik in znanec, ki se je z njim ukvarjal vse življenje. Kadar je naletel na kaj posebej nečitljivega, je menda poslal sina v kakšno lekarno, da bi tam razvozlali pisavo. Kocbek je bil še hujši.” Danes jim zelo pomagata umetna inteligenca in strojno branje, vendar posamezni primeri potrebujejo nekaj več, tako rekoč sorodno dušo. Zapuščine Jureta Detele – listkov, z vseh strani popisanih s fragmenti tekstov – ne bi mogel urediti nihče drug kot Miklavž Komelj, je prepričan Marijan. Med lepšimi in čitljivimi pisavami pa izstopata Cankar, ki je vse zlil na papir skoraj brez popravkov, ali pa Kajuh z že skoraj preveč estetiziranim duktusom.
Arhiv pa ne hrani zgolj rokopisov. V njem se najdejo tudi očala, ure in pisalni pripomočki. Pipa Dušana Pirjevca. Klobuk Radojke Vrančič. Marijan se že pogaja za rdečo obleko Svetlane Marakovič. Imeli so obleko Petra Božiča, ki pa so jo predali Mestnemu muzeju, kjer imajo boljše pogoje za hrambo. Od Aleša Debeljaka ima pokal z judo tekmovanja in prenosnik. No, manjka še kakšna žoga za ragbi Milana Dekleve, pa bi človek lahko začel verjeti, da tipični slovenski pisatelj morda vendarle ni samo zatravmiran alkoholik, ki umre pri dvajsetih.
Ni skrivnost, da je Marijan mnoge od teh predmetov začel zbirati tudi z mislijo na to, da bi utegnili svoje mesto nekoč najti v muzeju literature, ki v Ljubljani, Unescovem mestu literature zaenkrat še manjka. To bi bila odlična priložnost, da bi popravili stereotipe o slovenskih pisateljih. Kajti Marijan lahko obiskovalcem ob Simonu Gregorčiču, Vitomilu Zupanu in Mili Kačič tudi dve uri razlaga, kako iz izkušnenj nastaja literatura, pa ga vsi poslušajo tako rekoč z odprtimi usti. “Na koncu vsi rečejo, da bi tudi oni postali pisatelji, če bi jim slovensko literaturo predstavili na ta način.”