Tukaj raste
literatura.

Mesto literature so predvsem ljudje.

Portreti

Spoznaj izjemne posameznice in posameznike, ki sestavljajo mesto literature.

  • Primož Čučnik
  • Amelia Kraigher
  • Anja Zag Golob
  • Manca Košir
  • Dejan Koban
  • Kozma Ahačič
  • Majda Kne
  • Matej Bogataj
  • Stanka Golob

Pogledi

Zakaj je Ljubljana mesto literature?

  • Zdravko Duša
  • Urban Vovk
  • Svetlana Slapšak
  • Suzana Tratnik
  • Samira Kentrić
  • Nada Grošelj
  • Marjetka Krapež
  • Kristina Krajnc
  • Katja Zakrajšek
  • Katja Perat
  • Igor Divjak
  • Goran Vojnović
  • Carlos Pascual
  • Arjan Pregl
  • Miklavž Komelj

Reportaže

Domače knjižnice

  • Dr. Manca G. Renko in Luka Mesec
  • Dr. Maja Bogataj Jančič
  • Tina Mahkota
  • Janez Lajovic in Majda Dobravec Lajovic
  • Zora Stančič
  • Zdravko Duša
  • dr. Tina Košir
  • Tanja Radež
  • Adela Železnik in Marijan Rupert

Bralne navade

Kdo bere in slogi branja.

  • Ana Č. Vogrinčič
  • Sonja Juvan
Portreti

Primož ČučnikVečglasni individualizem

Andrej Hočevar

Če se splošna javnost dandanes rada polarizira glede te ali one domislice z družbenih omrežij, se beroča javnost mogoče še spomni generacije, ki se je pozicionirala predvsem glede na odločitev na osi literatura – politika. Iz tiste, ki se je odločila za prvo, je nastala revija Literatura, ki jo zadnja leta kot odgovorni urednik usmerja Primož Čučnik (1971). Čučnik, večkrat nagrajeni pesnik, esejist in prevajalec, je tudi predsednik društva oz. založbe LUD Literatura, obenem pa vodi še lastno založbo LUD Šerpa.

Najboljše na papirju

Pred 25 leti, sredi devetdesetih, je imelo uredništvo LUD Literatura svoj prostor na Gosposki ulici v Ljubljani, podolgovato sobico, ki je kot večgeneracijsko literarno zbirališče zaživela predvsem ob torkih zvečer. Do nje se je prišlo čez notranje dvorišče (kjer je danes razkošen hotel), na stranišče pa se je hodilo v bližnji Bikofe (kjer je danes bar, ki namesto umetnikov in njihovih performansov bržkone raje privablja petičnejše goste). Tam in takrat je bil Čučnik uradno tajnik revije Literatura in od takrat je z njo neločljivo povezan.

Kot odgovorni urednik revije Literatura je Čučnik v zadnjih petnajstih letih bistveno pripomogel k njenemu odpiranju za raznolike glasove. Revija je tudi zaradi njegovega angažmaja in radovedne odprtosti začela sprejemati mlajše avtorje in bolj eksperimentalne poetike, našla je prostor za debitante, ne da bi ga morala žrtvovati na račun (starejših) stalnih sodelavcev oz. dopisnikov. Kot tajnik in naposled kot predsednik LUD Literatura je Čučnik pomagal preživeti dve selitvi, vsaj eno obletnico (medtem ko je 30-letnica izhajanja revije Literatura preverljivo dejstvo, obstaja glede letnice nastanka društva več razlag), eno pandemijo – ki jo je nekaj tako anahronističnega, kot je revija na papirju, očitno preživela brez večjih težav – in številne legendarne prednovoletne zabave, h katerim je prispeval več kot zgolj svojo sramežljivost in občasno didžejanje.

Če odštejemo začetno obdobje, ko je imela Literatura zaradi drugačne institucionalne krajine največ naročnikov, se je njihovo število v zadnjih letih ustalilo pri približno 500, a Čučnik skromno dodaja, da v resnici celo raste. In v času, ko tudi koordinate literarnega polja čedalje bolj določajo spletni (in družbeni) mediji, to ni zanemarljivo. “Tiskane revije imajo še vedno svoje mesto,” je prepričan Čučnik, zagret zagovornik papirja, ki pa vsekakor razume, da imajo svoje mesto in vlogo tudi drugi načini izdajanja in objavljanja. 

Uredništvo revije Literatura nikoli ni zastopalo nekega enotnega političnega prepričanja, pravi Čučnik, zato se revija v ideološkem smislu skozi leta tudi ni spreminjala – od nekdaj se je zanimala predvsem za literaturo. In tako bo tudi ostalo. Prav to pa je tudi razlog, je prepričan Čučnik, da je lahko revija do danes ohranila svojo vlogo: da je še vedno reprezentativni presek sodobne literarne produkcije s strogim uredniškim zaledjem, ki ostaja bistvena referenca za vse, ki se hočejo ukvarjati s pisanjem. “Zahvaljujoč revijam je avtorjem vsaj prihranjeno, da bi se morali sami ponujati,” pravi Čučnik, “saj jih lahko uredniki, ki revije berejo, tudi sami nagovorijo.” 


Od žepa do garaže

Čučnik je vzporedno s svojo čedalje bolj globoko prepletenostjo z LUD Literatura tako rekoč istočasno začel razvijati tudi idejo o lastni založbi. “Takrat sem bil sem že pesnik, bil sem pri Literaturi, ampak sem vseeno hotel biti še bolj angažirano aktiven na literarnem polju,” se spominja. Zamislil si je založbo s poceni knjigami – in to v času, ko so bile knjige devalvirane prav zaradi razvpitih poceni izdaj časopisnih hiš –, ki bodo dostopne tudi izven knjigarniške mreže, denimo po lokalih, kot sta bila Makalonca ali že omenjeni Bikofe. In tako je v začetku tretjega tisočletja nastala založba LUD Šerpa, njen skromni urednik, ki knjige po svojih najljubših lokalih raznaša kar sam, pa “najmanjši nosač v mestu”.

LUD Šerpa je neuradno začela delovati leta 2002 s skrivnostno knjigo Draga Barbara, uradno pa deluje od leta 2003, ko je izdala prve žepne “knjige po jurju”. Brez honorarjev, seveda, Čučnik je štartal povsem iz nič. “Začelo se je kot žepna založba, ki je vmes postala garažna založba,” pravi Čučnik, “ves čas pa je bila one-man band.” Pravzaprav jo to bistveno določa še danes, saj Čučnik niti ne želi, da bi LUD Šerpa kdaj postala velika založba, posebej ne takšna, ki bi jo bolj od vsebine knjig zanimala njihova promocija. Čeprav se je to že skoraj zgodilo samo od sebe z javnim sofinanciranjem in lepim številom izdanih naslovov ali posameznimi projekti, ki so vsakič znova prerasli svoja izhodišča. “Ni pisarne, ni usklajevanja,” prednosti majhne založbe opisuje Čučnik. “Laže vztrajam pri svoji viziji, sledim lastnim interesom in se lotevam spontanih projektov, kot so bili Draga Barbara, Pesmi štirih ali Kralj in norec.” 

Med Šerpinimi projekti, na katere je najbolj ponosen, Čučnik poleg prevodov Whitmana, poljske poezije, Roberta Walserja in Machada de Asisa omeni predvsem knjigi Nove glasbene perspektive in Improvizacija, knjigi, ki sta bili pri nas prelomni na področju muzikologije in glasbene terminologije, obenem pa sta nedvomno zrcalili Čučnikova takratna osebna raziskovanja, ki so zgodnji vrhunec bržkone doživela v njegovem pesniško-zvočnem performansu skupinske vodene improvizacije Mikado iz leta 2012, v katerem je nastopil celo Tomaž Šalamun.

Samo v letu 2021 je ta garažna založba, ki v celoti sloni na zanesenjaštvu svojega ustanovitelja, prejela kar dve pomembni literarni nagradi in še eno nominacijo: kresnika za prvenec Boruta Kraševca in nagrado novo mesto za kratko prozo Carlosa Pascuala, Ana Pepelnik pa je bila nominirana za Veronikino nagrado. Sporočilo bi lahko dojeli tudi kot potrditev, da je treba profesionalizacijo založništva razumeti v kontekstu sprememb in večje raznolikosti. Ne nazadnje, LUD Šerpa je s Carlosom Pascualom poskrbela za eno prvih slovenskih literarnih nagrad za knjigo, ki ni bila napisana v slovenščini.

“Šerpa je prilagodljiva založba,” razlaga Čučnik, “dovoljuje sinergijo, ki si je večje založbe ne morejo – ali pa ne želijo – privoščiti.”  Denimo oba zgoraj omenjena lavreata sta avtorja, ki sta že v izhodišču vztrajala pri doloečnih pogojih, na katere druge založbe bržkone ne bi pristale. Kajti Čučnik je, kot sam pravi, izrazit individualist – vendar individualist, ki dobro sodeluje tudi z drugimi individualisti. Avtorji to potrjujejo: denimo Carlos Pascual je bil vmes že pri večji založbi, pa se je hitro vrnil nazaj k Šerpi.

LUD Šerpa lahko v veliki meri deluje tudi na zaupanju in prijateljskem nivoju, ki niti noče biti preveč formalističen. Nekatere hišne – pardon, garažne – avtorje so združevali tudi skupni nastopi, denimo s Tonetom Škrjancem, Gregorjem Podlogarjem ali Ano Pepelnik oz. pesniško-zvočnim triom CPG impro s Tomažem Gromom. Ali pa kar v kontekstu razvpite neobstoječe ljubljanske pesniške šole. “Borut Kraševec mi je kot prijatelj in zvesti sodelavec obljubil, da mi bo nekoč ponudil tudi uspešnico,” o prijateljskem sodelovanju in zaupanju pripoveduje Čučnik. Tako se je torej zgodil roman Agni in vse drugo je zgodovina.


Od zakotja do središča

Četudi Čučnik zase napol v šali pravi tudi, da je anarhist, pa je odločitev za individualizem pravzaprav politična odločitev, saj ne nazadnje vse od nagrajenega prvenca iz leta 1999 vztraja v prekarni poziciji samozaposlenega v kulturi. Pravzaprav pa je odločitev za poezijo, ki vedno predstavlja manjšino in alternativo, že sama po sebi politična. Med Čučnikovimi nerealiziranimi projekti je namreč tudi antologija politične poezije, kar pa je sam vedno razumel precej široko; Čučnik od literature namreč ne pričakuje, da bo angažirana na prvo žogo, temveč zvesta predvsem sama sebi.

Kot Ljubljančanu in dobremu poznavalcu različnih literarnih scen se mu zdi že skoraj samoumevno, da je Ljubljana mesto literature. “Pomembno je, da literarno mesto ni odvisno samo od nekih stalnic,” dodaja Čučnik, “ampak da se tudi spreminja.” Čučnik, ki je že zaradi urejanja revije v rednem stiku z aktualno pesniško produkcijo, tudi mlajšo, pravi, da ni raznolikost tista, ki bi je primanjkovalo. V literaturi tudi ne primanjkuje neodvisnega garažnega angažmaja. Težava je le v tem, da se – vsaj pri poeziji – njen doseg tam tudi konča. 

Kar manjka, pravi Čučnik, torej ni raznolikost izraza, temveč večja raznolikost občinstva, ki bi omogočala tudi prehajanje med različnimi občinstvi. Ko omenja getoiziranost poezije, se Čučnik zato spomni denimo na Vinka Globokarja, ki je en večer lahko nastopal na Metelkovi, naslednji pa v Cankarjevem domu. Poezije nima te izbire: Čučnik kot prejemnik večine nacionalnih literarnih nagrad brez težav nastopa na Metelkovi, medtem ko pesniških branj v Cankarjevem domu preprosto ni. Pa se jih tudi ne bi branil.

V tem pogledu postaja Čučnikova odločitev za individualizem, ki je odprt za vse druge individualizme, povsem razumljiva, če ne celo nujna: za individualizem gre, ne za solipsizem.
 
Foto: Črt Piksi