Z Andrejem Blatnikom (1963) bi se lahko pogovarjal o marsičem, vendar pa ni mogoče, da se ne bi pogovor tako ali drugače zasidral v literaturi. Po skoraj dvajsetih knjigah v slovenščini in dvakrat toliko v prevodih, po 45 letih ukvarjanja s knjigo in založništvom ne preseneča, da je Andrej eden naših osrednjih in najbolj priljubljenih strokovnjakov, ki ga tudi širša javnost pokliče na pomoč, ko potrebuje kak preverjen podatek ali uvid v stanje založništva.
Svet se spreminja, knjiga ostaja
Spontano stresanje podatkov iz rokava, denimo o nakladah kakšne knjige ali zbirke zadnjih nekaj desetletij ali lestvici trenutno najbolje izposojanih knjig, je nedvomno v isti meri impresivno in streznjujoče, a glavna vrednost Andrejevih založniških razmišljanj bržkone izhaja iz neke precej bolj redke sposobnosti. Ne gre samo za slogovno spretnost, s katero Andrej piše eseje o založništvu – je le najprej pisatelj in šele nato univerzitetni profesor – temveč predvsem za njegov nepopustljivi optimizem, ki ga morajo upoštevati tudi številke, kakršnekoli že so. Naj ne bo pomote, Andrej je realist, ki zahteva nemogoče. Le da ob tem ni izgubil vere v knjigo. “Svet se spreminja, knjiga ostaja,” pravi.
Mnogi Andreja najbolj poznajo kot pisatelja in urednika, drugi kot profesorja založništva, tretji spet kot vodjo legendarnih delavnic kreativnega pisanja in avtorja večkrat ponatisnjenega priročnika za pisanje kratke zgodbe. Nekateri ga cenijo kot poznavalca viskija, ki je poskrbel za neuradno promocijo znamke z besedama “pisatelj” in “solze” v imenu, spet drugič, z ironijo ali brez, pa ponudil čudo, ki v imenu združuje besedi “viski” in “brezalkoholni”. Ne nazadnje, kdor se je kdaj s kakšne literarne zabave vrnil sposoben o njej poročati, se gotovo spomni tudi Andrejevih svetlečih čevljev, rezerviranih prav za te priložnosti.
Kot dolgoletni urednik na Cankarjevi založbi je ustanovil ali soustanovil nekaj izmed najprepoznavnejših zbirk. Med njimi sta nedvomno XX. stoletje in Moderni klasiki. Ti sta, posebej slednja, v nekem smislu nasledili legendarno zbirko Sto romanov, ki je tako ali drugače sooblikovala marsikaterega resnega bralca (in celo kilometre knjižnic polic tistih, ki to mogoče niti niso bili), še danes pa ostaja nepremagana po skupni nakladi, če upoštevamo njeno literarno zahtevnost in strokovnost nič manj legendarnih spremnih besed. “Moderni klasiki so vsekakor prestižna zbirka po zahtevnosti,” pravi Andrej, “saj pri njej nikoli ni bilo kompromisov pri usklajevanju kvalitete in pomislekov glede prodaje.”
Toda Andrej je založniški posel začel od znotraj spoznavati že mnogo prej, bržkone se je vse začelo, ko so skupaj s še nekaterimi kolegi sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja ustanovili še danes delujočo zbirko Aleph. Iz nuje, kot pravi, saj se mu je takratna scena zdela precej zaprta, z izjemo Pesniškega almanaha mladih, ki je napovedal spremembe. To je bilo v časih, ko je literaturo začela prevzemati generacija, naklonjena postmodernizmu, ki je kasneje dobila svoje literarno glasilo v reviji Literatura. Andrej, ki je še danes član njenega društva, je bil nekaj časa tudi njen urednik.
“Literatura vedno sledi cikličnim menjavam,” pravi. Cilj njegove generacije je bil osvoboditi literaturo kot zgolj literaturo, in sicer ravno zato, ker je nasledila generacijo, ki se je čutila obvezano pisati tekste z nekim nacionalno-emancipatornim sporočilom. “Če se nisi zavzemal za slovenski narod, samostojnost in ukinjanje tedanjega družbenega sistema, je bila tvoja literatura lahko zanimiva, ni pa bila pomembna.” Jasno, da morajo tudi mlajše generacije obračunati s predhodnimi, vendar pa se Andreju včasih zdi, da se avtonomija literature v nekem smislu zmanjšuje. Nova družbena angažiranost včasih presega literarno vrednost, podobno je kritika včasih predvsem “ocenjevanje literarne izvedbe političnega načrta za družbeno spremembo”. Kot nekoga, ki da veliko na formo, ga to malce jezi, pravi. Nekateri romani, ki so skušali ponuditi odgovore na družbena vprašanja, prav zaradi literarne zahtevnosti mogoče niso bili deležni takšnega odziva kot mnoge druge knjige, ki si literarnosti niti niso jemale za cilj. Spreminjanje sveta poteka bolj počasi, če v roki namesto transparenta držiš pero.
Žanri v slonokoščenem stolpu literature
Čeprav Andrej zagovarja visoke literarne in založniške standarde, to ne pomeni, da ne ceni tudi žanrske literature, celo nasprotno. Ko je na začetku svoje uredniške kariere prevzel službo na Kmečkem glasu, je na pobudo predhodnika na mestu urednika leposlovnega programa Branka Gradišnika pomagal modernizirati tedaj edini popularni žanr, to pa je bil kmečki roman. Ivanu Sivcu, po številu izdanih naslovov enemu najbolj plodovitih piscev v Sloveniji, in drugim je Gradišnik pomagal najti sodobnejši izraz, vendar je branje takšnih del kljub vsemu precej usahnilo. Po tem, ko so kmečki romani konec osemdesetih izhajali še v nakladi 5000 izvodov, kmalu niso več mogli konkurirati mehiškim telenovelam.
Nekaj desetletij kasneje je željo pomagati pri nastanku kvalitetne slovenske literature, dostopne sleherniku, Andrej uresničil z zbirko Razmerja, posvečeno žanru sodobnega ljubezenskega romana, pri čemer je njegovo zamisel v življenje spravila odlična mentorica in urednica Razmerij Lara Paukovič. Da ne bo pomote: ljubezenski romani pri Cankarjevi založbi niso popolna novost; razlika pa je, da je njihova naklada v osemdesetih v rotacijsko tiskani zbirki Lara dosegala tudi 12000 izvodov, čeprav so tudi danes na lestvici stotih najbolj izposojanih knjig.
Andrej z Zavodom za dobro branje in pisarno mesta literature trenutno sodeluje tudi pri snovanju prvega festivala slovenske kriminalke, ki bo prinesel celo novo nagrado. “Žanr se neprestano izboljšuje”, pravi; nekaj novih kriminalk že dosega svetovne standarde za objavo, a žal je še vedno največ tistih, ki ne dosegajo niti slovenskih. Možnosti za izboljšavo je torej dovolj, interesa pa, kaže, tudi, saj knjiga s popularizacijo nekaterih žanrov ponovno pridobiva širšo privlačnost, pisanje pa postaja upoštevanja vredna dejavnost tudi v svetu, ki spoštovanje (a tudi zavist in gnev) namenja predvsem tistim, ki dobro zaslužijo …
Kriminalke v glavnem ne pridejo v deseterico za kresnika in ne dobivajo recenzij, kar ima za posledico, da bralci nimajo dovolj dobrega orodja za določanje kvalitete, razlaga Andrej. “Najmanj vrednotimo tisto, kar se najbolj bere,” pravi in nadaljuje: “Slonokoščeni stolp literature je namreč še vedno prepričan, da je branje popularne literature nekaj manj vrednega.” Toda v resnici je treba opozoriti, da bi brez tovrstne literature preprosto izgubili bralce: mehurček, ki bere zahtevno literaturo, bo vedno obstajal, medtem ko bo večina brala predvsem žanre. Po možnosti v prevodu, sodeč po raziskavah pa zadnje čase vse bolj kar v angleščini. “Prihodnost slovenskega založništva je zato v izdajanju avtorjev, ki v angleščini niso na voljo,” pravi Andrej, “to pa so predvsem – slovenski avtorji.”
Rezervat svobode
Vedno znova izumljamo, zakaj je knjiga sploh pomembna, da bi sebe in druge prepričali o pomembnosti branja. Narativ o nacionalni identiteti je najprej zamenjal narativ, vezan na osebno identiteto, češ da se s knjigo izobraziš in pridobiš kompetence za boljši zaslužek. Naslednji poskus je bil, da branje spodbuja razumevanje drugačnosti in empatijo, a je kapitalistična podganja dirka tudi to spremenila v pomanjkljivost. Večinsko mnenje je bolj pragmatično: knjiga je lahko dobro preživljanje prostega časa. Po možnosti kot oddih od zaslona.
Toda knjigo si lahko sam izbereš in jo bereš s svojim tempom, poudari Andrej, česar denimo glasba ali film ne dopuščata. Zato je knjiga pravzaprav “zadnji rezervat človeške svobode”, branje pa je pomembno zato, ker ustvarja (zamišljene) skupnosti, ki jih človeštvo potrebuje za preživetje. Tako lahko razumemo uspeh denimo Vojnovićevih Čefurjev ali pa kakšne druge knjige, ki uspe mobilizirati kakšno marginalizirano skupino. “V nekem smislu mi je všeč,” provokativno pravi Andrej, “da se ob branju občasno pojavi moralna panika,” kot se vsake toliko ob kakšni kontroverzni knjigi za otroke ali mladino. “Kajti,” pravi, “to vsaj potrjuje, da ima knjiga še vedno neko družbeno moč.”
Težava je le v tem, da se je produkcija že tako povečala, da knjige vse teže predstavljajo družbeno vezivo, posebej če je knjig že skorajda več kot bralcev. Klasični slovenski intelektualec je lahko pred letom 1940 sproti prebral tako rekoč vse slovenske knjige. Leta 1991 je bilo denimo v izboru za kresnika 17 romanov. Danes jih je že 200, zato ni več nujno, da sploh še kdo prebere večino, kaj šele vse. Temu ne more slediti niti Andrej, eden najbolj hitrih in vzdržljivih bralcev, ki na leto prebere več kot dvesto knjig knjig in veliko še neobjavljenih prvopisov, tako da ob objavi deseterice nominirancev tudi on preverja, kaj je spregledal.
Odveč bi bilo poudarjati, da ima Andrej doma bogato knjižnico. Bolj pomembno se zdi, da se ta knjižnica nenehno spreminja. Vsi, ki Andreju sledijo na družbenih omrežjih, vedo, da vedno znova pripravlja radodarne knjižne razdaje, s katerimi prevetri svojo knjižnico in naredi prostor za nove knjige. “Za vsako knjigo se najde bralec,” pravi Andrej, ki rad zalaga tudi knjigobežnice. Ker pa je knjižnica tudi neke vrste dom, vsebuje seveda knjige, od katerih se ne bi mogel kar tako ločiti. Med temi so denimo knjige s podpisi, ki jih je nabral po številnih festivalih in nastopih po celem svetu. Ko razglasijo Nobelovo nagrado, zato najprej preveri, kje je že tista knjiga z nagrajenčevim podpisom.
Koristna obsedenost
“Ljubljana se ne sramuje svoje literarne preteklosti,” je prepričan Andrej. V mestu literature so ulice, poimenovane po pisateljih, knjigarne in festivali, edino muzej literature še manjka. A literatura je živa, zato Andrej posebej poudari številna literarna prizorišča od osrednjega kulturnega hrama do literarnega podzemlja. Kar seveda ne bi bilo nič takšnega, če jih Andrej ne bi že vsa ta desetletja tudi redno obiskoval. In to vse po vrsti. Kako je mogoče, da se še ni naveličal? “Najbrž gre za nekakšno obsedenost,” se poheca, “za katero pa ni potrebna terapija.” Ne zdi se mu namreč, da bi obsedenost s knjigami in literaturo svetu kakorkoli škodovala. Prej nasprotno.