Gašper Rus
Po prihodu v Angoulême sem se hitro “udomačil” v La Maison des auteurs (MDA). V njej trenutno ustvarja pisana druščina stripark in striparjev od vsepovsod: iz Španije, Italije, Velike Britanije, Kanade (Québeca), Avstralije, Mehike, Tajvana, jaz iz Slovenije in seveda Francije. Ker sem slutil, da bo Le Grand Off, ad hoc festival, ki je letos nadomestil odpovedani Festival international de la bande dessinée d’Angoulême (FIBD), močno posegel v običajno delovno rutino, sem prvi teden in pol posvetil ustvarjanju stripa za antologijo stripovskih adaptacij sodobne slovenske poezije (v veliki meri sem strip do začetka festivala tudi uspel narisati).
Moja predvidevanja so se izkazala za pravilna: med 29. januarjem in 1. februarjem je mesto zajelo pestro festivalsko dogajanje. Obilica razstav in vsakovrstnih dogodkov je bila tolikšna, da bi bilo nemogoče videti in doživeti čisto vse. Ogledal sem si dve lepi razstavi bivših rezidentov MDA, Dimitrija Tsekenisa in Genisa Rigola, oba sta razstavila strani iz svojih romanov v stripu (La Timidité des arbres in Brunilda à la Plata). V Mestnem muzeju je razstavljal tudi slovenskim stripofilom poznani kolektiv Les Requins Marteaux s konceptualno “antirazstavo” L’OFFice du Tourisme de la bédé(“Turistični urad stripa”) v svojem prepoznavnem satiričnem in norčavem duhu. Še en avtor, ki tudi v naših krajih ni neznan, je Stéphane Blanquet, ki je za Le Grand Off ustvaril čisto pravi vlakec strahov (zabaven, le malce prekratek). Nanj smo se lahko vkrcali v impozantnem kulturnem centru Vaisseau Moebius, ki med drugim vključuje tudi kino in stripovsko knjižnico. Tam sem si ogledal še razstavo Comédie Animale, posvečeno Benjaminu Rabierju, enemu izmed pionirjev francoskega stripa, ki je širši javnosti najbolj poznan po logotipu priljubljenega sira La Vache qui rit. Najvišje nadstropje centra pa so med festivalom zasedli ustvarjalci fanzinov in sorodne DIY produkcije. Privlačnih izdelkov ni manjkalo, le cene so bile za moj slovenski žep zastavljene nekoliko visoko.
Na poti do Muzeja stripa (Le Musée de la Bande Dessinée), do katerega se pride po brvi čez reko Charente, sem se spotoma ustavil še v ÉESI (École européenne supérieure de l’image) in si ogledal razstavo Traits intimes. Obiskovalce je pred vhodom pričakalo opozorilo, da razstava vključuje nazorne prizore seksualne narave, ki pa se je izkazalo za nekoliko pretirano, saj je bilo vse videno povsem v mejah dobrega okusa. V Muzeju stripa je tokrat našel svoje mesto sejemski del festivala. Prisotnih založnikov niti ni bilo tako malo, res pa med njimi ni bilo največjih oziroma najprepoznavnejših imen (kljub temu sem tudi v ponudbi prisotnih našel nekaj po svojem okusu). Ogled stalne zbirke muzeja sem si za zdaj prihranil, saj nam je MDA obljubila vóden obisk muzeja z možnostjo ogleda poljubnih originalov iz muzejskega arhiva (!).
Sicer pa je bil vrhunec med videnimi razstavami kar tista v “domači” MDA. Gre za tradicionalno prireditev, na kateri MDA predstavi avtorice in avtorje, ki so v minulem letu ustvarjali v njenih ateljejih. V tokratni izdaji lahko tako med drugimi občudujemo tudi nekaj strani Katarine Šeme, lanskoletne rezidentke v okviru programa izmenjave med Ljubljano in Angoulêmom.
Ne nazadnje pa je bil tu še Le Pavillon Unesco, križanec med razstavo in sejmom, ki je našel zavetišče v 16/9E, La Maison du tourisme (“Hiši turizma”), in h kateremu je skromen delež prispeval tudi avtor tega poročila. Nekaj strani iz mojih stripov se je znašlo v družbi predstavnikov tajvanskega, québeškega in romskega stripa, umetniških šol ÉESI in Human Academy, založbe Eidola, lokalne radijske postaje Zaï Zaï, iniciative za postavitev spomenika Willu Eisnerju in še koga. Uspel sem celo podpisati in prodati nekaj izvodov svojega stripa Gugalnica, ki je pred leti izšel v francoskem prevodu.
Med svojimi sprehodi od enega do drugega razstavnega prostora sem naletel tudi na Le Carnaval des Luttes, torej karneval protestne narave, ki so ga organizirali študentje umetniške šole ÉESI iz Angoulêma in Poitiersa, da bi z njim opozorili na vse slabše pogoje študija in stopnjujočo se prekarizacijo poklicev, za katere se izobražujejo. Poleg tega je bila ost protesta usmerjena tudi v druge akutne probleme sodobnega sveta, torej v vojne, fašizacijo, militarizacijo, rasizem, odmiranje socialne države ipd. Verjetno ni treba posebej poudariti, da je shod potekal pod budnim očesom policije.
Ko pišem te vrstice se je mesto že vrnilo v stare tirnice. Številne od razstav si je sicer še vedno možno ogledati in na smerokazih lahko še vedno najdemo imena krajev iz stripovske dimenzije (npr. Gotham City), ulični vrvež pa se je znatno umiril (čeravno je treba priznati, da tudi med “Velikim Offom” ni dosegel tolikšnih razsežnosti kot takrat, kadar je v mestu FIBD). Rezidenti MDA spet pridno vsak dan prihajajo v svojo “službo”, se sklanjajo nad strani nastajajočih stripov, družno obedujejo in pijejo kavo (raje v prijetnem kotičku na hodniku prvega nadstropja kot pa v namenski kletni jedilnici), zvečer pa včasih uspešnemu delu nazdravijo v “Zeleni miši” ali kakem drugem lokalu. Eden med njimi z otožnostjo ugotavlja, da bo prijetne rutine kmalu konec in se bo moral vrniti v neko drugo, bolj vzhodno ležeče Unescovo mesto literature.
V Angoulêmu, 8. februarja 2026