Tukaj živimo
literaturo.

V četrtek, 29. oktobra, vas ob 19. uri vabimo v Atrij ZRC na pogovor o dekolonizaciji in dekolonialni literaturi v ruščini na primeru knjige Rokam žensk v moji družini ni bilo dano pisati azerbajdžanske pesnice in pisateljice Jegane Džabarove.

Kolonializem navadno povezujemo s staroevropskimi velesilami in čezmorskimi podvigi, a se vedno bolj uveljavlja kot prizma, skozi katero je potrebno motriti tako Ruski imperij kot Sovjetsko zvezo, sicer "antiimperialistično" zaveznico osvobajajočih se bivših kolonij v 50.-ih in 60.-ih letih prejšnjega stoletja. V navezavi na tovrstni pristop je tako ključno, da se poleg ruske literature pogovarjamo tudi o ruskojezični literaturi, ki presega meje današnje Rusije in zaznamuje veliko širši rusko govoreči prostor, v katerem se vedno bolj uveljavlja tema ruske de/kolonizacije. Ta sicer šele v zadnjih letih postaja vidnejše področje raziskovanja predvsem na nekaterih “zahodnih” univerzah, vzgib za ta epistemološki prelom pa je vse prej kot pomirjujoč: začetek vojne v Ukrajini je osvetlil še vedno trdoživo rusko ekspanzionistično politiko, ki rusko kulturno in jezikovno hegemonijo tako v bivših sovjetskih republikah kot med etničnimi manjšinami znotraj
Rusije smatra za samoumevno.

Eden izmed primerov take literature, nekateri ga označujejo celo za prvi ruski dekolonialni roman, je delo azerbajdžanske pesnice in pisateljice Jegane Džabarove z naslovom Rokam žensk v moji družini ni bilo dano pisati (2023). Napisan je v ruščini, v njem pa se odvija zgodba azerbajdžanskega dekleta (same Jegane), ki skozi dekonstrukcijo lastnega telesa, ki trpi za distonijo, preizprašuje norme in zapovedi, ki jim je podrejeno v azerbajdžanskem patriarhalnem okolju ter obenem kot pripadnica azerbajdžanske manjšine v večinsko ruskem okolju, v katerem je vselej obsojeno na status orientaliziranega "Drugega".

Za kontekstualizacijo romana Džabarove in njegove večplastnosti kot primera ruske dekolonialne literature vas vabimo na predavanje v obliki pogovora med Manco Arnuš, prevajalko ruskojezične literature in raziskovalko ruskega kolonializma na začetku svoje poti, in uveljavljeno prevajalko afriških in afrodiasporskih literatur Katjo Zakrajšek.

Pogovarjali se bosta o (ne)samoumevnosti jezikovne in kulturne hegemonije, o literaturi s periferij, o trdovratnem orientalizmu, ter o dekolonizaciji kot eni izmed nalog prevajalcev in prevajalk. Pogovor bo pospremljen tudi z branjem izbranih prevedenih odlomkov iz romana.