»Ne pričakujta preveč, vsako leto zamenjam od 20 do 25 odstotkov knjig,« je stvarno sporočila Manca G. Renko v enem od mailov, s katerimi smo se dogovarjali za obisk in voden ogled domače knjižnice. In potem, ko že prestopimo prag stanovanja na Ilirski in smo tik pred tem, da se bomo pomaknili stat pred knjižne police, reče: »Lahko se pa gremo igrico, katere so moje in katere od Luke. Takoj se bo videlo!« Izziv sprejet, ampak moj prvi odgovor je napačen: ko pokažem na knjižna hrbta z napisom Sveto pismo ter Lenina v rdeči platneni vezavi, gostitelja odkimata. Okej, pa nič, ugibamo naprej ...
Stanovanjski blok, v katerem bivata Manca in Luka, je nenavaden: od zunaj ga oklepa pročelje, ki se zdi novo novcato, ko pa vstopiš v haustor, je vse, kot bi se znašel v zgodnjih štiridesetih letih prejšnjega stoletja. Star tlak po tleh, zaobljene stopnice z lagodnim razmakom in lepo izrezljana lesena ograja. Oklep, ki v svoji sredici skriva nekaj čisto drugega – kot dvojno dno posodic za mleko, v katerih so med NOB kurirji tihotapili tajna sporočila. Ali pa metafora za varno zatočišče za človeka, ki sta v javnosti precej izpostavljena, zato jima je zasebnost za štirimi stenami še toliko bolj dragocena? No, ne. Ni tako. Še zdaleč ni tako. Ne ta ne kakšna druga v srce segajoča trditev o Manci in Luku. Precej neposredna in obešenjaška sta. »Ampak ti kar napiši, da sva eno in da sva odgovarjala ves čas v dvojini,« navrže Manca, ko je obisk že skoraj pri koncu in ko je boleče realno postalo dejstvo, da ne bomo spoznali še tretjega člana gospodinjstva: mačka Bruna, ki je bil tisti čas ravno v reji pri njenih starših. Tako žal ne moremo tudi njemu zastaviti par vprašanj o bralnih preferencah. Zadovoljiti se moramo zgolj s trditvijo njegovih skrbnikov, češ da tudi Bruno »bere resno literaturo«. O njegovi prisotnosti priča samo mačja skleda, vprašanje Bruna pa ostaja.
Knjižni zabojček za sosede
»Več kot sto knjig sem to poletje zavrgla,« reče Manca, ko se vsi skupaj pomaknemo v delovno sobo, kjer knjige čepijo na dveh velikih regalih, ki povsem prekrivata eno od sten. Ampak to ni in noče zveneti kot opravičilo: »Mislim, da ni greh reči, da se nekatere knjige preprosto sme vreči stran.« Trditev, ki ji podpisana pritrjuje z vsem srcem, se morda sliši bolj drzno iz ust sodelavke knjižne založbe, ki je bila slabo desetletje tudi urednica spletnega literarnega portala AirBeletrina. Ali pa je ravno zato kar nekako pričakovana: »Zaradi tega, kar delam, dobim ogromno knjig, za katere nikoli nisem prosila. In z nekaterimi res ne vem, kaj početi ...« Najprej jih ponudi prijateljem, kar ostane, pa naloži v zabojček in nastavi sosedom. Končna postaja je, kot rečeno, zabojnik za star papir. Ja, najbrž bo kar držala za marsikoga verjetno bogokletna trditev, da na slovenskem knjižnem trgu preprosto izide preveč knjig. Zato so med njimi tudi čisto prava gnila jajca …
Nasploh se Manca do knjig vede, kot bi šlo za – potrošno robo. Kot bi rokovala s čevlji, recimo. Na posebni polici ne hrani vseh knjig, ki so izšle za festival Fabula in jih je sama uredila. Svojih najljubših knjig ne malikuje in jih često niti nima pri sebi: »Prvo pesniško zbirko prijateljice Katje Perat Najboljši so padli sem nekomu posodila, Mazohistka in Davek na dodano vrednost pa sta na polici.«
Popravek, s čevlji najbrž ravna bolj skrbno, ker jih gotovo ne posoja vsevprek. A si za knjige vsaj zapisuje, komu jih je začasno dala v branje in občasno kakšno knjigo tudi zahteva nazaj. Še eno navado ima, ki bi knjižn(ičarsk)e vestalke gotovo pahnila v obup: v knjigah, seveda tistih, ki so njena last, brez slabe vesti podčrtuje besede. Ali kar cele stavke. Ali odstavke. Ali pa si jih, kar je še bolj učinkovito, izpiše. »Karkoli napišeš na roko, se ti takoj shrani v možgane,« je prepričana Manca, ki hiti kazat beležnice, polne knjižnih izpiskov. Fotografu, po letniku rojstva resda digitalnemu domorodcu, a vendar z močnim nagnjenjem do vsega analognega, kar ne gre v glavo, da si gostiteljica zabeležk raje ne dela na telefon ali računalnik.
Nakupi v knjigarnah in na Bolhi, samo ne na Amazonu
Luka ves ta čas stoji poleg in potem vskoči: »Jaz berem e-knjige, da prihranim prostor na policah,« se zareži. Kar seveda ne pomeni, da občasno ne kupi tudi kakšne papirnate. Najraje kje v kakšni tuji knjigarni, ki je poleg tega tudi kavarna. Take knjigarne pri nas nimamo, zmajeta z glavo (vsak s svojo) gostitelja, imata pa več najljubših v Berlinu, ki sta jih obiskala pred kratkim. Prav tako Manca potem prizna, da si tu pa tam kateri od njiju kupi tudi kaj na Book Depository – čeprav s tem nehote prekrši smernico, da se ne sme podpirati multinacionalk z vgrajenim pohlepom in notorično slabim odnosom do zaposlenih. Ampak včasih ni druge možnosti, kot da narediš izjemo, Amazon je preprosto vseprisoten …
In spet smo pri igrici »najdi Lukove knjige«. Sveto pismo in Lenin sta res Mančina – prinesla ju je od doma, kjer je imela že od mladih nog svojo knjižnico, ločeno od knjig staršev, pove. Ampak saj ni tako težko, naslednje ugibanje se izkaže za pravilno: cela vrsta knjižnih hrbtov z naslovi, kot so Gramsci, Marx, Engels … res pripada Luki. »Kupoval sem jih na Bolhi in iskal po antikvariatih,« se zareži. Knjige si izposoja tudi v knjižnici v Državnem zboru, kjer je po lastnih besedah menda ena bolj redkih strank. Sodobno politično esejistiko, če bi temu lahko tako rekli, si kupuje sam; na knjižni polici je tudi The Age of Anger indijskega pisca Pankaja Mishre. Pa še Political Order and Political Decay Francisa Fukuyame, ki ga Luka poleg kitajskega znanstvenofantastičnega avtorja Liu Cixin in njegovega romana The Three-Body Problem razglasi za eno od tistih knjig, ki bi jih zbasal v bisago, če bi s sabo na pot v neznano smel vzeti le tri.
»Sodobno slovensko literaturo berem redko«
Manca bi si izbrala Drugi spol Simone de Beauvoir, roman ameriške avtorice Chris Kraus I Love Dick in The Cost of Living Deborah Levy.
Njen bralski okus v marsičem oblikujejo književne recenzije in priporočila, objavljena v tujih, predvsem britanskih in ameriških medijih. Zato je večina neznanstvenih knjig, ki jih kupi, v angleškem jeziku. Fascinira jo srbski knjižni trg, ki potrebuje tako malo časa, da se zgane in bralnemu občestvu že postreže s srbskim prevodom novitete …
V nasprotju z domnevo, da bo gostiteljica zaradi doktorata s področja zgodovine požiralka dolgih zgodovinskih traktatov, prostodušno priznava, da ji take knjige ne ležijo. Prav tako brez zadržkov razglasi, da »sodobne slovenske literature ne bere«. Razen redkih izjem. Pravzaprav ji gre še najbolj v slast avtofikcija, na glas razmišlja, kako bi z eno besedo opredelila čtivo, ki ji je ta čas pri srcu. »Iščem osebne zgodbe,« razlaga, »struktura romana mi ni preveč všeč. No, z nedavno izjemo Sally Rooney in Normal People.« Na vprašanje, ali ima morda to vendarle kaj opraviti z njeno študijsko smerjo, odkima. »Zelo blizu so mi Elena Ferrante, Édouard Louis, Sheila Heti z Motherhood in seveda Rachel Cusk.« Navdušenje nad slednjo si deli s prevajalko in prijateljico Stašo Pavlović, s katero si vzajemno podarjata knjige, ker imata podoben bralski okus in se poznata do obisti.
No, saj verjetno vsem svojim prijateljem podarjata za darilo knjige? »Ne, raje alkohol,« izstreli Luka, Manca pa ga v obešenjaškosti še preseže: »Ali pa kreme proti gubam. Jaz sem dobra prijateljica!«
Kdo je pravi snob?
Podrobnejši pogled razkrije, da so na knjižnem regalu nekakšne pike – podobne oznakam na hišah, ki jih je potres preveč prizadejal in jih bo treba podreti. »Nalepke so na mestih, kjer bo knjižna omara dobila nove police,« pojasni Manca. Ha, se pravi, da jima vendarle ne gre tako dobro od rok – Manci z rednim odstranjevanjem knjig, Luki pa z branjem na kindlu!
Knjige so v resnici lahko kot čevlji. Nič manj smrtonosno orodje za zganjanje snobizma niso kot draga oblačila ali obutev, je v sobotni prilogi Financial Timesa zapisal njihov redni modni kolumnist. Ki ni nikakršen frivolnež, saj je po lastnih besedah sin knjižničarke in mož knjižne urednice, torej je na knjige obsojen že celo življenje. Vseeno pa se je postavil v bran Gwyneth Paltrow, za katero je pred nedavnim pricurljalo na dan, da je za opremljanje svojih knjižnih polic najela posebno dekoraterko. Ljudje iz kulturniških krogov to pogosto počno, s knjigami delajo vtis, je zapisal. In ni razloga, da se z njim ne bi strinjali. Zato je šele tisti, ki ima do knjig zdrav odnos, jih po potrebi tudi meče stran ali podarja, res osvobojen vseh predsodkov in kompleksov. Knjige so (tudi) potrošni material, tako pač je.