Andrej Hočevar
Nedolgo po festivalu Ana Desetnica, kjer sva se prvič srečala, z Andrejem Rozmanom Rozo (1955) v njegovem ateljeju blizu Cukrarne primerjava vtise s predstav, ki jih je Roza videl seveda več od mene. Kmalu se izkaže, da je na tekočem tudi s slovensko (in češko) literaturo in da redno spremlja slovenski film, ki pa je, kot pravi, na tako slabem glasu, da ne poznamo niti tistega, kar je pri njem dobro. Pri Rozi, avtorju približno 25 knjig (tako za odrasle kot otroke) in 50 predstav, je drugače.
Njegovo delo je na dobrem glasu in skoraj ponarodelo, ob tem pa še splošno priznano z vrsto nagrad od zlate ptice do Župančičeve in Levstikove nagrade, večernice, nagrade Prešernovega sklada in drugih. Kar je v nekem smislu skoraj čudno; pa ne, ker si Roza s svojo genialnostjo tega ne bi zaslužil, temveč zato, ker je tako … drugačen, v svojem delu neprilagodljiv in namenoma nepopoln, da ga je nemogoče popredalčkati. Lahko bi porabil še toliko besed, pa ga ne bi ujel v celoti. Ker v resnici zadostuje že en sama: Roza je, kot je zapisal Blaž Lukan, pač unikat.
Hiša, v kateri srkava hladno cikorijo, je, mi pravi, odličen prostor za pisanje in ravno dovolj velik za vaje z lutkami. Ni slab tudi za snemanje, posebej če se ti naslednji dan pride zahvalit sosed, ki je moral vso noč študirati in mu je glasba Igorja Leonardija pomagala, da je ostal pokonci. Sva, skratka, v Rozínteatru, gledališču, ki ima skladišče in vrt, a ne odra.
Ulica kot prizorišče za spreminjanje sveta
Roza se spominja, da je Rozinteater ustanovil marca leta 2003, tik pred začetkom vojne v Iraku. “Gledališče sem hotel ustanoviti še v mirnem obdobju,” pravi, “preden se bo zgodovina spremenila.” Prvo predstavo, Kabarete Simplozij, je nato promoviral hkrati s propagando proti vstopu v Nato. Roza namreč ceni politično v umetnosti, a ne na račun estetike ali zgolj kot spektakel.
Njegova gledališka pot se je začela s pocestnim gledališčem Predrazpadom (1979), kar so nekateri narobe razumeli kot napoved razpada nekdanje skupne domovine (kar je kasneje slikovito opisal kot 28 let zelo komplicirne nosečnosti).
Leta 1981 je Roza nato z Markom Kovačičem ustanovil Gledališče Ane Monro, ki (v drugačni obliki) deluje še danes in je bilo imenovano tudi “zadnje alternativno gledališče v Ljubljani”, torej v obdobju po Pupiliji Ferkeverk, Gleju in nemara Pekarni. Konec 70. je Roza s sodelavci pripravljal Spomladanski festival, ki se je prelevil v Poletje pred Metalko (1983–1986). Roza pravi, da jim v začetku niti ni šlo zgolj za ulično gledališče, temveč so z uličnim festivalom hoteli pokazati, da je ulično gledališče v Evropi pravzaprav nekaj normalnega.
Vsekakor pa je treba svet z umetnostjo spreminjati tam, kjer ljudje to sploh opazijo, je prepričan Roza, ki zna biti všečen, ne da bi bil banalen, in subverziven, ne da bi bil vzvišen. Ana Monro je bila zato namerno neotesana, neizdelana in nepoboljšljiva, gledališče, ki se ne drži pravil igre, ker v resnici sploh ni več gledališče, a se sebe vendarle zaveda predvsem kot gledališče revnih, je Roza zapisal v manifestu. Med pocestnimi akcijami Ane Monro v 80. je bila denimo predstava, s katero so želeli zabavati potnike na avtobusnih postajališčih (Mladost v črnem), kot Kvartet Anus so na ulicah prepevali zimzelene viže in prodajali obarvano mleko, njihov Cirkus Kansky pa je hipnotiziral naključne mimoidoče, v resnici člane gledališča.
Stalni prostorski problem, ki bržkone ni spremljal samo njegovih gledaliških skupin, je domiselno rešil šele Rozinteater, ki je kot nekakšna sinteza postopne individualizacije oz. dialektike skupinskega grupiranja in razhajanja pravzaprav gledališče enega. Roza in ekipa so nekoč zaskvotali Kersnikovo 4 in v prostore, ko so jih vrgli ven, nazaj splezali pač po lestvi. Takrat še ni bilo jasno, v kaj se bo tisti prostor prelevil, toda Roza se spominja, da so v nekem trenutku prednost dobili drugi, “večji” in “bolj zaslužni” umetniki. Približno v tistem času so potem odkrili propadajoči KUD France Prešeren – nekakšen relikt iz časov, ko je bilo Trnovo še vas –, ki med bloki in novo strukturo prebivalstva ni več imel nekdanjega pomena. Večja skupina, ki je leta 1987 prevzela Kud, je imela različne interese od gledališča do gostinstva. Svojevrstna ironija je, da je prav šank na koncu prerasel teater, čeprav je bil sprva njegov del. Roza namreč razlaga, kako se je leta 1987 na nekem nastopu Ane Monro, ki je že raziskovala povezave z gostinstvom, v gostilni Rio tako trlo ljudi, da so predstavo snemali in sproti projicirali še v drug prostor. Menda obstaja celo video kaseta.
Toda alternativa, ki so jo vzpostavili v Kudu, je v začetku 90. z vznikom Metelkove, ki je takrat posrkala precej družabnega življenja, nankrat postala margina. Kud v nekem smislu ni bil več edina alternativa, ampak alternativa alternativi. Roza pri zasedbi Metelkove ni bil vpleten, je pa tam večkrat nastopal. Včasih celo z isto predstavo v Gromki in Mali Drami, kar je bila zanimiva izkušnja nastopanja v dveh svetovih hkrati, pravi: v Gromki inkasso in več publike, v Drami pa trikrat dražja vstopnica.
Vprašanju, ali se počuti kot alternativec, se Roza malce izmuzne. Niso bili šolani, pravi, a tudi ne pravi amaterji, saj so živeli od predstav, te pa spet niso bile niti klasične niti niso vedno temeljile na vnaprej zapisanih tekstih. Nato mi precej podrobno prikaže razvoj različnih skupin in uličnih gledališč od Bread and Puppet Theater do Natural Theatre Co. in Dogtroep, ki so nastopili celo na olimpijskih igrah – ali je to potlej še alternativa?
Pozor, branje vam lahko škoduje!
Roza mi torej doživeto razlaga, katere predstave je videl, kaj ga je na Ani Desetnici navdušilo, kakšni so bili kostumi, kje je kdo imel skrit mikrofon, kako uspešno je kdo nagovoril probleme današnjega časa in kdo je bržkone dobre namene pokvaril s preveč popreproščenim, pridigarskim nastopom. Morda se zdi ironično, da je ta kritika prišla iz ust prvega “kenguruja” zaničniške verske skupnosti, ki je pred približno desetimi leti začel voditi svojevrstna pridigarska zaničniška odmaševanja in sodeloval tudi na petkovih protestih. Roza kot ustanovitelj “zaničniške vere”verjame, da je mogoč ničodstoten davek na vse proizvode, ki širijo temelj slovenske države, slovenski jezik in da sta na Zemlji možna tako ničodstotna revščina kot tudi ničodstotno onesnaževanje okolja. Toda v tem je kleč: Roza je prepojen z ironijo, ki ima vedno dvojno dno, da včasih ne veš, kaj misli resno in kdaj se heca. Čeprav seveda vedno misli resno in se vedno tudi heca. Humorist pa je, kot najbrž veste, najbolj žlahten takrat, ko se dela norca iz samega sebe.
V predstavi Namejmnina (s soigralko sta jo uprizorila že več kot 90-krat) je igral denimo nekega zadrtega Slovenca, ki se razburja, da bi morali angleške popevke na radiu simultano prevajati. Toda smeh ob odbito genialni šali me mine, ko Roza pove, kako je tej sceni ponekod sledil pritrjujoč aplavz in kako so tudi v kakšni šoli zaradi tega odlomka v berilu pritrdilno predstavili njegovo radikalno skrb za slovenščino … Na knjigi Predpravljice in popovedke je celo natisnjeno bizarno opozorilo založbe, da lahko pisanje nedoločnikov brez i resno škoduje vaši šolski oceni, kot da dobiš s knjigo v roke nekaj še bolj škodljivega od cigaret ali glasbe, ki vsebuje psovke. Ta, ki šraufa, in ta, ki pumpa, / to sta dva velika lumpa. / Kdor slovenščine ne pači, / vedno tlači in vijači.
Pri čemer Rozi nikakor ne gre za borbo zoper vplive tujih jezikov, nasprotno: paziti se je treba kulturnega siromašenja in jezikovnega čistunstva. Saj je vendar takoj jasno, ko prebereš katerikoli Rozov tekst, da je njegov jezik živ in izviren prav zato, ker je sočen, igriv, hote nepopoln in pogovorno prožen, kar so vse prvine, ki so bile prisotne že pri Ani Monro. Roza se celo malo zgraža nad obupnimi novodobnimi sinhronizacijami risank, ki mogoče naredijo več škode kot koristi. Tudi jezika je lahko včasih preveč, recimo pri komentarjih prenosov tekem, pravi. Nasprotno pa ga je pogosto premalo prav v slovarjih, ki nekomu, ki se uči slovenščine, ne pomagajo vedno pri vsakdanjem sporazumevanju, saj je pri večjezičnih slovarjih slovenski del iz neznanega razloga po obsegu vedno skromnejši. Če med občinstvom in umetniki ni dosti stika, / ne reši nas nobeno umetno ščitenje jezika. / In gradnja varnostnih zidov je nepotreben trud. / Slovenščini ni treba obrambe, ampak vzpodbud.
Ogroženi povodni možje
Vse Rozovo ustvarjanje je po svoje od nekdaj družbeno angažirano. Kot pravi, je umetnost, ne nazadnje, namenjena predvsem družbi. Zato bi morali, kot je zapisal, naredit vse, kar je mogoče, da dobimo čimveč umetnosti, ki bo nam govorila o nas in jo bomo imeli radi. Toda Slovenci smo zaradi romantičnega pojmovanja Prešerna in Cankarja še vedno ujeti v predstavo, podprto z ideološkim narativom o narodotvorni vlogi literature, da je umetnost namenjena predvsem umetnikom, zaradi česar nam manjka volja za ustvarjanje sodobne popularne kulture. Nič nimam proti ritmom valčkov in polk, / če s teksti se ne poneumla folk / in če zarad vse večje ljudskosti / ne propagira infantilosti.
Umetnost, pravi Roza, je ena od oblik prizadevanja za boljši svet. Ker pa gre ta svet več kot očitno po zlu, je treba težave premagovati tudi s smehom. In tukaj se rado zatakne, če se ne znamo smejati in šale (kot tisto tolmačenje popevk) vzamemo preveč dobesedno. Roza, ki primere in zgodovinske vzporednice stresa kar iz rokava, omeni, kako so bili Butalci sprva nerazumljeni, pa kako se je Kafka, kadar je svoje delo bral prijateljem, menda na glas krohotal, medtem ko Slovenci in Nemci v njem vidijo predvsem morbidnost. Le Čehi razumejo njegov humor, opozori Roza. Absurd je namreč družbeno angažiran, nagravžnost (ne banalna!) je lahko osvobajajoča, packarije pa (v pravi meri!) niso samo zabavne, temveč predvsem subverzivne. Ta razvratni Čuri Muri / dela kupčke iz kocin, / ki jih potlej strastno kuri, / da bi videl pičkin dim.
Čeprav so Rozove pesmi za otroke, v katerih se denimo vrta po nosu, v ideološkem smislu osvobajajoče, poudarja, pa je njegova naloga vendarle povedati tudi, kaj je prav in kaj ne. Denimo, ne vleče se na ušesa in ne govori se med predstavami, kot je pred kratkim napisal za neko predstavo, za katero je na povabilo prijateljice napisal nekaj pesmi o bontonu. Marsikaj drugega pa je treba ponovno postaviti na pravo mesto. Pri njem žabci niso princi, ampak zadovoljni žabci, povodni možje niso grozeči, ampak ogroženi, saj predstavljajo ogroženo naravo, zato pa so grozeči predvsem vase zagledani ljudje. Trenutno si želi napisati nekaj duhovitega o potrošniškem pogledu na svet, v katerem je nekdo, ki ima vse, v svojem bogastvu še najbolj zgolj izgubljen.
Roza pravi, da se Slovenci ne znamo soočiti s tem, kar smo. Toda njegovo delo, tudi z rekontekstualiziranjem klasikov, je pomemben korak k preseganju ideološkega diskurza o lastni zgodovini. Pri Rozi je Martin Krpan brdavs, ki se na koncu spopade z nekim mafijcem; novodobni hlapec Jernej je lastnik tovarne, lepa Vida gre v tujino, da bi domov poslala denar, vendar žal nima naročenega primernega paketa mobilne telefonije, zato ne more pravočasno poklicati domov, da bi preprečila krvavo tragedijo … In tako, kot je Roza v predstave s svojimi songi vedno vpletal tudi poezijo, tako bi lahko tudi njegove predelave literarnih klasikov razumeli po principu commedie dell’arte, pomembnega vira za ustvarjanje in razumevanje Ane Monro: zgodovina slovenske književnosti se pred nami pojavi kot norčava skupina tipiziranih likov, ki jih vsi poznamo, a se je bilo ob njih doslej prepovedano smejati. Rozova varianta, po drugi strani, omogoča lažjo komunikacijo, improvizacijo in sprostitev napetosti.
A dokler imamo Rozo, je tudi upanje. Slovenk in Slovencev brez slovenčine ni. / In če se ona ne širi in ne bogati, / bolj ozki in ubogi z njo vred smo tud mi.