V stanovanju v bloku, zgrajenem pred dobrimi sedemdesetimi leti, so knjige enakopravne stanovalke. Ali pa vsaj nepogrešljiv del opreme. Če bi jih umaknili, bi na omarah, regalih, poličkah in odlagalnih površinah kar tako zavladala praznina. Vseh starosti, barv in oblik so. Tolikšno obilje izpričuje strast do knjig, ki mora biti starejša od obeh stanovalcev, Adele Železnik in Marijana Ruperta. Sogovornika razodeneta, da je njuna knjižnica le del obsežnejše družinske, ki se razteza po več bivanjskih enotah in celo krajih. In da zametki res segajo daleč v preteklost, zdaj pa se razrašča kot drevo. Življenja brez knjig si ne predstavljata: »Knjige so kot jedilni pribor,« pravi Marijan.
Če metaforo, s katero je vodja zbirke rokopisov, redkih in starih tiskov v Nacionalni univerzitetni knjižnici (NUK) hotel povedati, da so knjige nujen in nepogrešljiv spremljevalec našega vsakdana, dojamemo dobesedno, knjige lahko označimo kar za žlice, s katerimi zajemamo učenost. Adela in Marijan pravita, da začetki njune skupne knjižnice segajo v čas še pred otroki, v obdobje študija. Mag. Adela Železnik, vodja pedagoškega oddelka in obrazstavnih programov v Moderni galeriji v Ljubljani, je po osnovni izobrazbi diplomirana umetnostna zgodovinarka in anglistka. Ko je poslušala predavanja na ljubljanski Filozofski fakulteti, je knjižne police polnila z enciklopedičnimi umetnostnozgodovinskimi deli, ki so jih v glavnem spisali njeni profesorji. »Tole takratno obvezno čtivo od Luca Menašeja je danes težko dobiti,« pravi in pokaže na približno tisočstranski špeh z naslovom Evropski umetnostnozgodovinski leksikon. Od bolj splošno usmerjene umetnostnozgodovinske literature se je obračala k točno določenim področjem in bolj specializiranim naslovom; danes se zanima za sodobno umetnost in teorijo ter izobraževalno vlogo umetnostnega muzeja in prebira tozadevne publikacije. Veliko teh knjig ima tudi v pisarni v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova +MSUM, kjer, kot pravi, na prvi pogled vlada pravi knjižni kaos. Ampak se v njem kar znajdem, se zasmeji.
Merska enota: en billy
Nabavljanje strokovne literature danes že zdavnaj ni več podobno lovu na zaklad, kot mu je bilo še pred leti, ko se je po diplomi podala na magistrski študij na londonski Goldsmiths College. »Polovica štipendije je šla za knjige, te so bile takrat res zaklad,« se spominja. Stojimo pred enim od billyjev, belih Ikeinih regalov za knjige, ki so v njunem besedišču enota za količino knjig. Ne ena knjiga ali ena polica, kar en billy, mi na srečo kmalu uspe izluščiti iz pogovora. Ne vem, me pred knjižnim regalom z Adelino strokovno literaturo spreleti zloba ali radovednost, a ne morem si kaj, da je, tudi sama ponosna lastnica vsaj enega tekočega metra francoskih knjig in slovnic, ne bi vprašala: »Ali katere od teh knjig še kdaj vzameš v roke?« Odgovor ni pričakovan, a me potolaži, saj je enak, kot bi ga podala tudi sama: »Bolj malo. Samo nekatere, ki ostajajo aktualne ... « V znak spoštovanja do zaklada, kakršen so nekoč bile, pred knjigami še malo postojimo in pomolčimo, slišati je le šklocanje fotoaparata.
Od Pike Nogavičke do Milana Kundere
Sicer pa je tudi v blokovskem stanovanju pri Litostroju najti kar nekaj francoskih knjig. François Furet, Jean-Claude Schmitt in Jacques Le Goff – to za Marijana niso le imena veleznanih francoskih zgodovinarjev, temveč je njihova predavanja poslušal med magistrskim študijem na pariški École des hautes études en sciences sociales. Njegov mentor pri študiju teorije romana je bil Milan Kundera in na policah najdemo veliko njegovih knjig.
Francoščini se je posvetila tudi njuna hči Klara. Danes opravlja študentsko delo na Francoskem inštitutu, ki je na nek način poustvaritev domačega okolja, v katerem je odraščala in ga pravkar zapustila; v obeh je (bila) obdana s knjigami. Starejši sin Jakob se je nekoliko odvrnil od družinske humanistične tradicije in vpisal študij biokemije; trenutno je na študijski praksi v Londonu. »Oba otroka sta, ko sta se odselila, s seboj vzela tudi vsak svoj kupček knjig,« razlagata Adela in Marijan. A nekaj sta jih pustila, na policah je videti zgodbe o muminih, o Piki Nogavički ... »Ampak Pika Nogavička je predvsem knjiga moje mladosti, ko sem bil majhen, sem znal na pamet povedati cela poglavja!« poseže v razlago Marijan.
Knjižna darila, vedno in povsod
Na enem najbolj edinstvenih mest za knjige, na policah, prislonjenih ob konec tesnega hodnika, se gnetejo otroške enciklopedije. Kako kaj deluje, osnove naravoslovja in zemljepisa, biologija in zakonitosti življenja v vseh njegovih oblikah – sklepati je, da je te prebiral predvsem Jakob in se nato navdušil nad biokemijo.
»Od nekdaj si za darila podarjamo knjige,« pravita sogovornika. Knjige jima podarjata tudi otroka, vesela in ponosna sta, da sta tudi na njiju prenesla ljubezen do dobre knjige. Knjižna darila so v navadi tudi na praznike, ki so se zadnja leta sprevrgli v ničev kres potrošništva. Adela rada bere kriminalke, zato ji je za zadnji božič Marijan podaril Golobov Leninov park in Pogodbo Mojce Širok, tisti čas najbrž najbolj vroči domači žanrski knjigi. Vprašanje, katera je knjiga, ki sta jo nazadnje kupila, sploh ni izgovorjeno, ko jo že primahata v dnevno sobo vsak s svojim kupčkom. Adela pokaže naslovnico knjige Založbe Goga, na kateri piše Trije spomini: med Hajfo, Alepom in Ljubljano. Avtor Andraž Rožman v pravkar izdanem romanu popisuje zgodbo sirskega pesnika Mohamada Al Munema in njegove palestinske družine. »Kupila sem jo zato, ker oba poznam že od prej, Moderna galerija je namreč lani Mohamedu izdala prvo pesniško zbirko z naslovom 21 žensk iz Ljubljane,« pojasni Adela.
Marijan je nazadnje kupil najnovejšo pesniško zbirko Anje Golob. S tekočo produkcijo slovenskega leposlovja se sicer seznanja predvsem na delovnem mestu. Na pripombo marsikoga, da ima sanjsko službo, se samo namuzne – kako zelo uživa v svojem delu, pravzaprav kar težko skriva. Vsaj nekoliko se njegove radosti gotovo nalezejo tudi udeleženci ogledov NUK na Noč knjige, na katerih se vsako leto tare več ljudi in se je s prijavo treba kar podvizati. Prelomna novost, ki jo je vpeljal v vodenje svojega oddelka za rokopise, redke in stare tiske, je, da ne sedi več v pisarni in čaka, da mu bo kdo od žalujočih ostalih posredoval zapuščino pravkar umrlega pesnika ali pisatelja, temveč pomembne listine zbira že sproti, za časa njihovega življenja. Njegovo delo je v veliki meri – česar si najbrž marsikdo ne bi mislil – tudi terensko, nemalo Slovenije je že obredel na lovu za zapuščinami. Je eden večjih izvedencev za Srečka Kosovela, in prav med brskanjem po Kosovelovi družinski korespondenci se je pred očmi Marijana Ruperta razgrnila presenetljiva in presunljiva zgodba pesnikove sestre Karmele Kosovel, pianistke in svetovljanke. Dokumentarno-igrani film o njej, pri katerega nastanku je Marijan sodeloval, pod scenarij pa se je podpisal Marko Sosič, so predpremierno predvajali konec aprila v Kosovelovem domu v Sežani, 12. maja letos pa bo na sporedu na nacionalki.
Dobropis v antikvariatu
Poleg Kosovela je Marijanu še posebej pri srcu avstrijski enfant terrible, Thomas Bernhard. Iz časov, ko se je pogosto študijsko izobraževal na Dunaju, ima celo zbirko njegovih knjig, ki ji je sčasoma dodal tudi slovenske prevode. V njegovi lasti – avtorji so mu jih podarjali z osebnimi posvetili, poudari – je tudi lepa zbirka knjig slovenskih književnikov. Zbira tudi slovenske pesniške prvence.
»Kup knjig smo morali dati stran,« zavzdihneta gostitelja, ko nanese beseda na to, ali morebiti vesta, koliko kosov šteje njuna domača knjižnica. Kot sta že na začetku povedala, na svojo domačo knjižnico gledata kot na eno od vej širšega družinskega knjižnega drevesa. Ko sta se preselila, je vsakdo s seboj prinesel svoje knjige, podedovala pa sta jih tudi nekaj iz knjižnice svojih staršev. »Stran smo dali samo tiste knjige, ki nam niso tako zanimive ali pa se podvajajo, moja mama je bila namreč ljubiteljska umetnostna zgodovinarka,« pojasni Adela to grozljivo besedno zvezo 'dati stran', ki iz njunih ust zveni skoraj, kot bi pripovedovala o evtanaziji še zdravega hišnega ljubljenčka. Ampak odvečne knjige niso šle v razrez, kar zanje res pomeni gotovo smrt, temveč v novo življenje: odpeljali so jih v radovljiško Bukvarno Eda Torkarja, ki domuje v starem mestnem jedru in ima izjemen izbor kvalitetnih knjig. Tam so zanje dobili dobropis, ki ga ob pogostih obiskih počasi unovčujejo. Za nove knjige, kakopak.
Po slabi uri klepeta se v stanovanju z originalnim lesenim parketom in kovinskim gašperčkom, ki žal ni več v obratovanju, zlahka prestavimo v čas, ko je blok zrasel. V čas po drugi svetovni vojni in petdeseta leta, ko so bile knjige res nepogrešljiv del vsakega stanovanja. Ko se jih je kupovalo in bralo, naklade pa so bile podobne današnjim časopisnim in revijalnim. V uteho nam je lahko le, da ljubitelji knjig, kakršni so živeli včasih, vendarle še obstajajo. Adela Železnik in Marijan Rupert sta nedvomno v tej skupini ljudi. Čeprav tega ne obešata na veliki zvon. Ker je sobivanje s knjigami nekaj najbolj naravnega.
___________________________________________________________________________
Hvala vsem, ki prijazno odpirate vrata svojih zasebnih knjižnic.
Zgodbe zapisuje Agata Tomažič in v objektiv lovi Jošt Franko.
Popisujemo jih v sodelovanju z revijo Outsider, ki reportaže redno objavlja.
Prvo urejeno zbirko zgodb smo v knjižici z naslovom Domače knjižnice izdali decembra 2019.