Tukaj živimo
literaturo.

Pisarna Ljubljane, Unescovega mesta literature z veseljem sporoča, da so rezultati razpisa za mednarodno pisateljsko rezidenco “Writer in the Park” znani. Tričlanska strokovna žirija, ki je pregledala 80 prijav iz več kot 30 mest literature, je v Ljubljano povabila Catherine Dorion (Quebec) in Louise Nealon (Irska). Letos se je ponudila še nepredvidena priložnost za dodatno kratkotrajno rezidenco, zato je žirija kot tretjega gosta v Ljubljano povabila še Leandra Steinkopfa (Nemčija). S tem je že uveljavljeni program Writer in the Park (Pisec v parku) dobil še hipno dopolnilo “Preface in the Park” (Uvod v parku).  

 

Žirija je letos pohvalila nadpovprečno kvaliteto prijav tako po vsebinski zasnovi kot jezikovni izbrušenosti. Pisarna Ljubljane, Unescovega mesta literature ceni prizadevanje vseh prijaviteljev, saj se zaveda, da prav njihov trud poglavitno pripomore k mednarodni prepoznavnosti rezidenčnega programa. Tudi letos je bilo nadvse težko izbrati samo dva oz. tri prijavitelje.

Catherine Dorion (1982) je angažirana medsektorska umetnica, dejavna na poljih literature, slam poezije, gledališča in dokumentarnih filmov. Napisala je več dramskih tekstov, sodelovala pri skupinskih literarnih delih in izdala štiri uspešne knjige, med katerimi so tudi poezija, mladinski roman in avtofikcija. Med letoma 2018 in 2022 je bila izvoljena v nacionalno skupščino Quebeca, kjer je svojo vlogo opisala kot “protisistemska pesniška aktivistka v osrčju sistema”. 

Ustvarjanje Catherine Dorion se trenutno posveča refleksiji dobe stopnjevane moči in občutnega povečanja tako družbenih kot političnih napetosti. Žanrsko hibridna knjiga, ki jo trenutno piše, bo raziskovala “nasilje dominantnih struktur” in vsebovala tudi spomine iz preteklosti: zgodbe avtoričine babice, ki je v času Stalinovih čistk zbežala iz Sovjetske zveze, zgodbe druge babice avtoričine hčerke, ki je v času Pinocheta zbežala iz Čila, a tudi vseh drugih prednikov, ki so izkusili zatiranje v Quebecu. 

Louise Nealon (1991) je prozaistka, katere prvenec Snowflake (2021), izbran za akcijo One Dublin One Book, je bil že preveden v številne jezike. Njen drugi roman bo izšel 2026, v Ljubljani pa bo pisala svoj tretji roman.

 “V svetu, v katerem živimo, drug drugega dojemamo kot stvari, ki jih zlahka izbrišemo ali prekličemo, kot naročilo v restavraciji ali pa nadaljevanko,” pravi Louise Nealon. V deželah, kjer je nevarno biti ženska, se na feminizem gleda zviška kot na zahodnjaško pravljico, pravi Louise Nealon, ki jo po drugi strani vedno znova preseneča “nerodna naivnost” moških in žensk, “ki se po svojih najboljših močeh trudijo opisati krivice v svojem življenju, ne da bi se zavedali posledic, ki jih ima tako neposredno izrekanje celo v najbolj liberalnih družbah.” Čeprav se predstave o spolnih vlogah spreminjajo in so spolne politike bolj napete kot kadarkoli prej, patriarhat še zmeraj kar vztraja. “Zgodbe,” pravi Louise Nealon, “ostajajo zatočišče za vse tiste, ki se sprašujemo, kdo smo in kdo bi lahko postali.”

Uvod v parku

Pisarna Ljubljane, Unescovega mesta z veseljem sporoča, da bo letos gostila še dodatnega tretjega gosta Leandra Steinkopfa z močno povezavo z Heildelbergom, ki bo krajši čas prav tako bival v Švicariji.

Leander Steinkopf (1985) je esejist, romanopisec in pisec govorov z doktoratom iz psihologije. Napisal in uredil je več knjig. Njegove kratke zgodbe so bile objavljene v priznanih literarnih revijah, njegovi eseji pa v osrednjih dnevnikih, kot sta Frankfurter Allgemeine Zeitung in Neue Zürcher Zeitung. Leander Steinkopf je živel v različnih mestih, med katerimi so tudi Berlin, Sarajevo in Plovdiv, prejel pa je več štipendij in bil gost več rezidenc.

Kot pravi sam, Leander Steinkopf skozi različne literarne vrste poskuša “zajeti sedanjost, usmeriti pozornost na detajle in diagnosticirati stanje sodobnega človeka”. Njegovi trenutni projekti zajemajo esejistično knjigo o izzivih liberalnega mišljenja v Nemčiji, radijski esej o estetiki bogatašev, boemski roman, postavljen v München, in roman, ki se v enem samem poletnem jutru poda v preteklost, da bi obudil dolgoletno zvezo.

Prejšnji teden je v francoskem Angoulêmu potekal že 52. festival stripa. Angoulême, mednarodna prestolnica stripa, je mestece, ki v celoti živi s stripom, v času festivala pa ga dobesedno preplavijo trume založnikov, striparjev in bralcev z vseh koncev, ki tudi izjemno dolge vrste pred vhodi na prizorišča napolnijo s kreativno energijo.

Na delovnem obisku, povezanim predvsem s projektom rezidenčne izmenjave med Angoulêmom in Ljubljano, sta bila tudi Maša P. Žmitek (Center za ilustracijo) in Andrej Hočevar (mesto literature), trenutno pa je tam na enomesečnem bivanju kot prva slovenska rezidentka ilustratorka in striparka Katarina Šeme.

Država v fokusu festivala je bila letos Španija, Šeme pa se je predstavila na razstavi v Unescovem paviljonu, ki je gostil tudi razstavo ustvarjalcev iz Barcelone, prav tako mesta literature, in Quebeca. Obisk je bil tudi priložnost za mreženje s kolegi iz drugih mest literature, predvsem Barcelone in Bucheona.

Festival, ki je tudi ogromen sejem stripov, v različnih (začasnih) halah in razstaviščih predstavi vse od stripovskega mainstreama do vznemirljivega “off” (in celo neukročenega “off of off”) programa z umetniškimi knjigami in grafikami. Med številnimi razstavami so bile tudi razstave, posvečene Posy Simmonds, Supermanu, zanimivostim iz zakladnice muzeja stripa, vesolju Marvel, a tudi preteklim rezidentom tamkajšnje Hiše ustvarjalcev. 

Program slovensko-francoske izmenjave se bo nadaljeval tudi prihodnje leto, za leto 2027 pa je načrtovana gostujoča razstava slovenskega stripa.

Kmalu bo tri leta, od kar se je pričela ruska invazija na Ukrajino.

Na povabilo Unesca in kolegov iz pisarne Lviv City of Literature smo svojo solidarnost in podporo izrazili s prisotnostjo na konferenci v Lvivu, ki je potekala ob 10. obletnici, od kar so postali Unescovo mesto literature.

V tem času se, kot smo večkrat slišali, še bolj zavedajo pomena mednarodnih sodelovanj ter umetnosti in Lviv je mesto, ki z njo živi.

Okoli 600 knjižnic je bilo v tem času poškodovanih po državi, številne danes niso le pomemben javni prostor knjig, ki širi tudi pomen ukrajinske literature in jezika, gostijo tudi notranje begunce in številne prostovoljce, ki v prostorih knjižnic pripravljajo v vojni potrebne reči.

Ravnovesje naracij se spreminja in pri tem ima pomembno vlogo tudi literatura. Berimo ukrajinske avtorje in avtorice, katerih zgodbe je v tem času še posebej pomembno slišati. Kar nekaj knjig je prevedenih tudi v slovenščino.

Vodnikova domačija je bila slabi dve leti v popolni obnovi, gostovala pa je v Trubarjevi hiši literature na Stritarjevi ulici. V petek, 6. 12., pa je domačija svoja vrata spet odprla v Šiški, program odprtja pa se je povezal v tridnevno serijo druženj.

Po domačiji je vse dni, ob vodstvih in mimo njih, vodila Tina, vse dni je praznično živel 10. Decembrski sejem ilustracije, petkov večer smo zaključili s koncertom Tschimyja z zasedbo. V soboto zjutraj je bila na sporedu delavnica znanstvene ilustracije z Mašo P. Žmitek, zvečer sta knjigo Živalsko mesto (NO! Press, 2024) predstavili avtorica Manca G Renko in Eva Mahkovic. V nedeljo zjutraj so dvorano na podstrehi napolnile Nedelce, kjer so imele glavno besedo črke, oživili pa so jih Petra Stare, Andrej Štular in Katja Stare. Program so zaključile Italijanske pravljice Itala Calvina (Mladinska knjiga, 2022, prevod Gašper Malej), ki jih je ob spremljavi Davida Nika Lipovaca na bobnih pripovedovala Špela Frlic.

Hvala vsem ki ste prišli, za obisk, pozorno spremljanje, dobro vzdušje in vzpodbudne besede.

Tudi mi smo veseli, da smo nazaj v Šiški in se veselimo vsega dobrega, kar je pred nami!