Tukaj živimo
literaturo.

Mednarodni festival, ki poteka že od leta 2003 in je gostil številne odmevne goste, bo letos potekal od 1. do 22. marca, na njem pa se bodo zvrstili številni dogodki. Letošnji tuji gosti so tako Mircea Cărtărescu s knjigo Lepe tujke, Pol Guasch s knjigo Napalm v srcu, Lucie Faulerová s knjigo Objela me bo smrt, Milena Marković s knjigo Otroci, Marija Stepanova s knjigo Z one strani, Kapka Kassabova s knjigo Meja in Georgi Gospodinov s knjigo Časovno zaklonišče.

Festivalske knjige bodo, tako kot vsako leto, na voljo po deset evrov.

Celoten program si ogledate na https://festival-fabula.org/2024/sl/

 

Pisarna Ljubljane, Unescovega mesta literature z veseljem objavlja imeni letošnjih izbranih gostij literarne rezidence “Writer in the Park” v Švicariji: Herlina Suhesti (Džakarta) in Valeska Angelo Torres (Rio de Janeiro). Pisateljici je izbrala strokovna žirija, ki je pregledala 100 vlog iz 30 mest literature s celega sveta. Kot je dejala žirija, so bile letošnje prijave na splošno nadpovprečno kvalitetne, zato je bila izbira toliko težja. Pisarna Ljubljane, Unescovega mesta literature in strokovna žirija sta še posebej zadovoljni, da sta bili izbrani avtorica iz Džakarte, mesta, ki je v zadnjih letih prednjačilo po številu prijav, in avtorica iz Ria de Janeira, mesta, ki se je mreži pridružilo lani.

Herlina Suhesti, Džakarta, Indonezija

Herlina Suhesti (1982), ki objavlja pod imenom Herlinatiens, je pisateljica iz Indonezije. Objavila je več romanov in zbirk poezije. Njen kontroverzni prvi roman z naslovom Rob lezbijke (2003), ki velja za transgresivno delo glede spolnih in verskih norm v Indoneziji, je bil ob izidu svojevrstna “coming out” gesta indonezijskega gejevskega in lezbičnega pisanja. Roman je postal uspešnica in referenčni vir za raziskovalce iz drugih držav, ki preučujejo LGBT skupine v Indoneziji. Njen pesniški prvenec je bil nominiran za najboljšo pesniško zbirko v Indoneziji leta 2020.

Herlina Suhesti je tudi predana raziskovalka, ki jo še zlasti zanimajo identitetne politike. Njeno svojevrstno ozadje, temelječe na razumevanju indonezijske kulture, ji skupaj z dobrim poznavanjem družbenih gibanj in indonezijske literature omogoča, da se brez težav giblje med dvema perspektivama, tako zahodno kot indonezijsko, ter vključuje različna družbena gibanja in kulturne kontekste. Dejavna je tudi v indonezijski agenciji za zaščito prič in žrtev, trenutno pa dela kot svetovalka v organizaciji Manuwani, ki nudi pomoč spolnim delavkam v Indoneziji.

“Vedno sem se poleg umetnosti in kulture zanimala tudi za vprašanja žensk in družbe," pravi Herlina Suhesti. “Opazovala sem, kako vzhodne ženske gledajo na evropske ženske. Kako ženske v naši državi menijo, da so standardi inteligence, blaginje in lepote zasidrani v Evropi. Zato bi rada raziskovala, kako evropske ženeke gledajo na ženske z Vzhoda, posebej iz Indonezije, in o tem napisala roman.”

Valeska Angelo Torres, Rio de Janeiro, Brazilija

Valeska Angelo Torres (1996) je pesnica, pisateljica, performerka, urednica pri 7Letras, predavateljica, kuratorka pri kolektivu za poezijo CEP 20.000 (Centro de Experimentação Poética) in študentka bibliotekarstva na UNIRIO. Sodelovala je na svetovnem pesniškem prvenstvu v Montevideu (Urugvaj) in na mednarodnem pesniškem festivalu v Rosariu (Argentina), kjer je bila tudi pisateljica v rezidenci. Leta 2017 je bila finalistka slamovskega tekmovanja. Izdala je knjigi O coice da égua (7Letras, 2019) in Plutônio-239 (7Letras, 2022). Njeno delo je vključeno v antologijo 29 današnjih pesnikov (Companhia das Letras, 2021).

O coice da égua izreka nujo poezije, ki prevaja urbano resničnost mestnega obrobja in skozi golo, surovo perspektivo razkriva izkušnjo soočanja z vsakodnevnim nasiljem. Valeska Angelo Torres to knjigo opisuje kot “prepričljiv in zvest portret sodobne družbe, brutalnosti ulic in izkušnje črnke pri gibanju skozi Rio de Janeiro.” Plutônio-239, po drugi strani, zajema prizore iz gorečega sveta. Po avtoričinih besedah “se bralec vključuje v marginalizirane skupine na obrobjih Ria de Janeira in v mestih Ruande, ob tem pa je soočen z grobo resničnostjo, ki zajema vse od velikih požarov v Avstraliji do izlitja nafte na severovzhodni obali Brazilije.”

Valeska Angelo Torres, kot tudi hibridna bitja (pol človek, pol stroj) v njenem pisanju, uporablja jezik, ki je po njenih besedah “hkrati surov kot meso in svetleč kot kovina, da z njim opisuje nadzor, ki ga izvajajo droni, prostovoljno vključevanje mehanskih delov v človeška telesa in celo klic k vojski kiborgov.” Njen poetični narativ vizualizira podnebne spremembe in družbene teme v prihodnosti, v kateri neustavljiva vojna postavlja revno prebivalstvo v nevarnost. Toda njeno pisanje, ki vključuje elemente cyberpunka, je obenem zelo čutnonazorno, saj “bralcu zavestno noče prizanesti z vonji, zvoki in okusi distopije, ki že trka na vrata,” pravi.

“Odraščala sem v predmestju Ria de Janeira,” pravi Valeska Angelo Torres. “Pri 26 pa sem se preselila v center mesta, kjer sem izkusila druge specifike tega prostora, recimo življenje ob morju. Rio je moj največji navdih za pisanje, saj me mesto samo vleče v dihotomijo med brutalnostjo in lepoto, ki ju izkušam dnevno. V svojem delu pišem o nasilju, pokrajinah, prijateljstvu, romantičnih in duhovnih odnosih. Trenutno pripravljam pesniško zbirko, v kateri raziskujem zgodovino in časovne vidike, ki me z mestom povezujejo prek mojih prednikov.”

Mednarodna mreža Unescovih mest literature je pravkar pridobila 11 novih članic. 31. oktobra, na svetovni dan mest, je Unesco objavil novico o širitvi mreže ustvarjalnih mest, v kateri je že 350 mest iz več kot sto držav, od tega po novem kar 53 mest literature. Skupno je bilo sprejetih 55 mest, zavezanih k vključevanju kulture v trajnostne razvojne strategije, ki jih zaznamuje inovativen pristop k razvoju mest po meri človeka, je sporočilo tajništvo mreže UCCN.

Mreža mest, v katerih ima literatura prav posebno vlogo, je bogatejša za raznolik nabor mest tudi iz regij, ki doslej niso bile dovolj zastopane. Med drugim se je pridružilo drugo mesto v Južni Ameriki, prvo mesto v Indiji in prvo mesto na Japonskem. Mreži so se pridružila naslednja mesta: 

Bremen (Nemčija), Buffalo City (Južna Afrika), Hobart (Avstralija), Iași (Romunija), Kozhikode (Indija), Kutaisi (Gruzija), Okajama (Japonska), Rio de Janeiro (Brazilija), Taif (Saudova Arabija), Tukums (Latvija) in Lyon (ki je bil v mrežo sprva vključen kot mesto medijskih umetnosti, odslej pa je mesto literature; Francija).

Kot je poudaril António Guterres, generalni sekretar Združenih narodov, naj mesta ne bodo samo motorji rasti, temveč predvsem glasniki trajnostnosti, odpornosti in blaginje za vse.

Mesta, ki se želijo priključiti mreži, pripravijo podrobne prijave. Ocenjujejo jih članice, a končno odločitev poda Unesco.
 

V okviru gostovanja Slovenije kot častne gostje je na knjižnem sejmu v Frankfurtu potekal tudi pogovor “Narativi preživetja” v organizaciji Ljubljane, Unescovega mesta literature. Pogovor je bil prvi v predvidenem nizu letnih pogovorov mreže mest literature, ki bodo na največjem knjižnem sejmu na svetu reflektirali vlogo literature v sodobni družbi v kontekstu skupnih vrednot, kot sta svoboda govora in založniška raznolikost. Tokrat sta se pogovarjala slovenska filozofinja Alenka Zupančič in Aljoša Pužar kot moderator. Islandski pisatelj Sjón je moral udeležbo žal odpovedati.

Resnica ni zgolj preprosto dejstvo, je povedala Alenka Zupančič, ki je dan prej v nabito polni predavalnici sodelovala tudi na zgodovinskem soočenju ljubljanske šole psihoanalize in nemških kolegov, predstavnikov frankfurtske šole. Kajti resnica, ki je onkraj vprašanja natančnosti, ima strukturo fikcije. A čeprav jo izražamo z besedami, ne gre za relativizacijo (moja zgodba proti tvoji), kar je še posebej pomembno v luči trenutnih geopolitičnih konfliktov, ki so bistveno zaznamovali tudi letošnji knjižni sejem v Frankfurtu.

V navezavi na spodbujanje raznolikosti v literaturi in svobode govora kot temeljnih vrednot mreže Unescovih mest literature je Alenka Zupančič komentirala, da bi nas svoboda govora pravzaprav morala varovati pred tistimi, ki si lastijo moč, a se je v času cinične politične korektnosti priključila splošnemu spektaklu niča, ki nam onemogoča, da bi sploh videli resnico.

Zaradi čedalje bolj prisotne samocenzure ključni problemi na videz izginejo, ne da bi se karkoli zares spremenilo – le naša sposobnost za kritično soočanje se je zmanjšala, kar pa je povezano tudi z bolj površinskim branjem politično preveč korektnih tekstov, ki nas sploh ne morejo več pripraviti na resnični svet. Simptom našega časa je, da ravnamo ignorantsko, tudi če se resnice zavedamo, na primer v kontekstu podnebne krize, ki jo namesto z radikalnimi spremembami rešujemo z birokracijo.

Ta mreža birokratskih predpisov, ki nam pomaga pozabiti na probleme, je povsem po volji politične desnice, ki si je v perverznem preobratu prilastila celo smeh, je povedala Alenka Zupančič. Medtem ko so politiki, ki se norčujejo iz samih sebe, kršijo lastna pravila in se obnašajo kot opozicija, povzročili, da so transgresije po novem postale domena desnice, se levica pravzaprav ukvarja z reševanjem spodobnosti. Na levici se je nekaj izgubilo, je povedala Zupančič, saj je željo kot takšno v turobnem političnem vzdušju zamenjal perverzni užitek v spektaklih katastrof.