Tukaj živimo
literaturo.

Kaj imata skupnega, kaj nasprotnega nekaj tako oprijemljivega in naravnega, kot je element železo, Fe, in nekaj tako neoprijemljivega, umetniškega in presežnega, kot je poezija? Prangerjeve konceptualne debate so znane po na videz nezdružljivih dvojicah. Poezija & šport, Poezija & smrad …

Letos se sprašujemo, kakšne – če kakšne – strukturne prvine družijo in razdružujejo poezijo in železo. Večpomenskost, pojavnost: železo kot gradbeni material, kot gradnik železnih cest, ki človeka vodijo v daljave in širjave prav kot poezija. Železo kot gradnik krvničk v telesu, nosilec krepkosti, moči, v ožilju in zgodovinsko gledano v gospodarstvu. Poezija kot nosilka krep(k)osti, duhovne, etične neomajnosti. Železna volja vzravnane drže in nasprotje: mehkoba izraza. Pl. Žiga Zois brez železa in svojih fužinarskih obratov, delavcev, ne bi mogel biti pokrovitelj slovenske nacionalne poezije v 19. stoletju. 

Tema poezije in železa, ki jo bomo odprli s konceptualno razpravo, bo prevevala ves letošnji festival. Na pranger bomo postavljali vprašanja vse od krhkosti časov do trdnosti stališč, zadnji festivalski dan pa se bomo posvetili še lokalni zgodovini fužinarstva v Kropi. Kot bodo znali povedati tudi muzejski kovači v historičnem Vigenjcu, sta poezija in železo torej redka resursa, ki ju je treba previdno jemati iz narave in pri tem paziti na okolje.

Gosta: red. prof. dr. Irena Novak Popov in asist. Aleš Gabrijelčič
Povezuje: doc. dr. Ana Svetel