Tukaj živimo
literaturo.

Cirkus je odšel, spektakel je ostal je parafraza znanega ruskega izreka »Cirkus je odšel, klovni so ostali« (rus. Цирк уехал, клоуны остались). Leta 1998 je ruski režiser Vladimir Bortko posnel film z naslovom Cirkus je pogorel in klovni so izginili (rus. Цирк сгорел, и клоуны разбежались), kar je še ena različica omenjenega izreka. Skozi izbrane knjige Založbe /*cf. bomo premišljevali o trdoživi strukturi vseprisotnega spektakla, ki se pojavlja v najrazličnejših oblikah in kontekstih in vztraja celo takrat, ko cirkus »odide«, »pogori«, klovni pa ... ostanejo, se poskrijejo, izginejo? Teme zabave, umetniškega in političnega cirkusa, zgodovinskih in sodobnih različic spektakla, njegovih številnih reprezentacij bomo premišljevali izhajajoč iz izbranih knjig s področja gledališke teorije, športnega spektakla, kolonialnega imperializma, ideoloških aparatov države ter institucije cirkusa.


NAPOVED PRVEGA PREDAVANJA
Dragan Živadinov in Dunja Zupančič
Študijski primer: ZENITEUM

O spektaklu ZENITEUM ne bomo govorili kot o gledališču v aristotlovskem smislu reaktiviranja minule epohe s pomočjo mita, temveč bomo izhajali iz avantgardističnih teženj in pozicij XXI. stoletja za XXII. stoletje. Gledališču bomo gledali naravnost v oči. Spektakel je tisto, kar je za oči, kar je namenjeno gledanju, da bi razumeli svojo pozicijo kot filozofijo skupnega podviga. Z besedami Zoje Skušek: spektakel sam po sebi bi nemara zadoščal za zbiranje avditorija na način praznovanja. Medtem ko sam mythos izpolnjuje enega izmed temeljnih pogojev za gledališkost – namreč individualno identifikacijo gledalca z družbeno skupino, ki prireja gledališče –, pa lahko rečemo: mythos je resda pretveza, vendar nujna pretveza!