Tukaj živimo
literaturo.

Branje bo spremljala Veronika Černe - Raketa. Z avtorico se bo pogovarjal Sergej Harlamov.

Iz spremne besede Sergeja Harlamova:
Če so bili v slovenskem literarnem prostoru postopki in besedišče visokega modernizma skorajda enoznačno povezani z moškimi avtorji in njihovim pogledom (kar pa ne pomeni, da ženskih predstavnic ni bilo!), Majcen v svoji drugi zbirki obrne perspektivo na način, da jim pokaže njihov lasten jezik. Na mesto Zajčeve Magdalene, ponižane, nage, nekogaršnje, stopa suveren, vztrajen in samosvoj glas, ki noče pristati na vlogo žrtve, temveč podedovana sredstva obrne od zunaj navzven, da bi dekonstruiral ravno okoliščine teh degradacij in se – v aktivnem odporu do in od njih – na novo inkorporiral onkraj vnaprejšnjih form in formulacij, ki jih zapovedujejo spol, spolnost, razred, kultura, konec koncev tudi vrsta. Na zahteve okolice, ki kar naprej vpije »Bodi moje telo!«, stihi Urše Majcen, hladni kot rezilo skalpela, odgovarjajo: »Jaz (p)ostajam svoje telo!« Neukročeno in neudomačeno – kot jezik. Kot živali v naletu.