Tukaj živimo
literaturo.

Iz spremne besede Sergeja Harlamova:
Če so bili v slovenskem literarnem prostoru postopki in besedišče visokega modernizma skorajda enoznačno povezani z moškimi avtorji in njihovim pogledom (kar pa ne pomeni, da ženskih predstavnic ni bilo!), Majcen v svoji drugi zbirki obrne perspektivo na način, da jim pokaže njihov lasten jezik. Na mesto Zajčeve Magdalene, ponižane, nage, nekogaršnje, stopa suveren, vztrajen in samosvoj glas, ki noče pristati na vlogo žrtve, temveč podedovana sredstva obrne od zunaj navzven, da bi dekonstruiral ravno okoliščine teh degradacij in se – v aktivnem odporu do in od njih – na novo inkorporiral onkraj vnaprejšnjih form in formulacij, ki jih zapovedujejo spol, spolnost, razred, kultura, konec koncev tudi vrsta. Na zahteve okolice, ki kar naprej vpije »Bodi moje telo!«, stihi Urše Majcen, hladni kot rezilo skalpela, odgovarjajo: »Jaz (p)ostajam svoje telo!« Neukročeno in neudomačeno – kot jezik. Kot živali v naletu.

Urša Majcen (1998) je diplomirana dramaturginja, vizualna ustvarjalka, performerka, pesnica in dramatičarka oz. dramatesa. Je samostojna delavka v kulturi, članica kolektiva REAKTOR, njena dela so bila večkrat upodobljena na odru ali filmu, objavlja tudi strokovne prispevke. Med drugim je dobitnica Univerzitetne Prešernove ter Akademijske Prešernove nagrade in nominiranka za Nagrado Slavka Gruma. Trenutno zaključuje magisterija iz scenaristike ter dramaturgije in scenskih umetnosti na AGRFT. Po pesniškem prvencu ekosistem tišine, dramsko-scenarističnem diptihu Zgodba o bakrenem kralju in zbirki dram Vaje z ribo, je pesniška zbirka Živali v naletu njena četrta samostojna knjižna izdaja.

Predstavitev bo spremljala Lia Lović na klaviaturi.