Tukaj živimo
literaturo.

Filozof, teoretik in eden najprepoznavnejših slovenskih mislecev Slavoj Žižek bo v dvorani Alme Karlin predstavil svojo najnovejšo knjigo Nebesa v razsulu, ki je v prevodu Igorja Harba izšla pri Cankarjevi založbi. O knjigi, njenem nastanku in aktualnosti bo z avtorjem spregovoril urednik Sašo Puljarević, pogovor pa bodo s svojimi refleksijami dopolnili prevajalec Igor Harbin strokovni recenzent Peter Klepec.
Osnovna premisa Nebes v razsulu, ki jih je Žižek v angleščini izdal ob koncu obdobja pandemije kovida 19, je, da svetu vlada neusmiljen kaos: poglabljanje družbenih neenakosti, podnebne spremembe, obupani begunci in naraščajoče napetosti nove hladne vojne.

Avtor v uvodu citira Maa Cetunga, da je »pod nebesi vse v razsulu; situacija je odlična«, in nadaljuje s trditvijo, da je aktualnost te misli danes odvisna od tega, ali lahko današnje katastrofe še vedno delujejo kot spodbuda za napredek, ali pa smo že prestopili mejo v nekaj strašnega in nepovratnega.
Nebesa v razsulu preučujejo drobljenje politične levice, prazne obljube liberalne demokracije in mlačne kompromise vladajočih elit. Stoječ na ruševinah teh neuspehov Žižek zagovarja potrebo po mednarodni solidarnosti, preobrazbi gospodarstva in – predvsem – po nujnem, »vojnem« komunizmu.
V poglavju Dobrodošli v dobi paradoksa o lažnivcu, napisanem posebej za slovensko izdajo Nebes v razsulu, Žižek razčleni sodobno politično in družbeno resničnost skozi klasični paradoks o lažnivcu – izjavo »vse, kar rečem, je laž«. S pomočjo Lacanovega razlikovanja med vsebino izjave in položajem izjavljanja pokaže, da resnica danes ne temelji več na dejstvih, temveč na subjektivnem občutku pristnosti.

V postresničnostni dobi, pravi Žižek, laž lahko deluje kot dokaz iskrenosti – politični voditelji, kot je Trump, so »resnični«, prav zato, ker jih ujamejo pri laganju. Sodobni populizem in liberalna politična korektnost sta po njegovem dve obliki istega ideološkega laganja: prvi širijo laži v imenu višje resnice, drugi pa prikrivajo resnico, da bi ohranili moralno nadvlado.

Analizo razširi na pojave interpasivnosti in lažne aktivnosti, značilne za današnjo družbo, kjer ljudje neprestano »nekaj delajo«, da bi se izognili resnični spremembi. Resnična politična gesta se po njegovem začne šele s korakom umika, z zavrnitvijo prazne udeležbe v sistemu.

V zaključku Žižek opozori, da »smrt resnice« ni posledica postmodernega relativizma, temveč razpada stare ideološke hegemonije. Tisti, ki danes obžalujejo izgubo resnice, pravzaprav pogrešajo stabilnost ene velike Laži, ki je družbi nekoč zagotavljala red. A prav ta razpad po njegovem odpira možnost – za novo, pristno resnico ali za še večjo laž.
V sodelovanju s Cankarjevo založbo.