Tukaj živimo
literaturo.

Hrvaška pisateljica in prevajalka Nada Gašić (1950, Maribor) je svoj prvi roman Mirna ulica, drvored (Mirna ulica, drevored) izdala pri sedeminpetdesetih letih. Prvenec je vzbudil zanimanje kritikov in bralcev, ki so z naklonjenostjo sprejeli tudi roman Devet života gospođe Adele (Devet življenj gospe Adele, 2020) in zbirko kratkih zgodb Posljednje što su vidjele (Zadnje, kar so videle, 2022). Pisateljica velja za najbolj »zagrebško avtorico«, saj so vsa njena dela pravi mozaik zagrebških ulic, bolj ali manj znanih stavb in ljudi ter predvsem vseh plasti tamkajšnje govorice.
Za roman Voda, pajčevina (2010), ki je njeno prvo delo, prevedeno v slovenščino (Mateja Komel Snoj), je dobila nagrado mesta Zagreb in nagrado Vladimirja Nazorja. Knjiga je uvrščena v zbirko Sto slovanskih romanov, ki izhaja pod okriljem Foruma slovanskih kultur.

Voda, pajčevina se začne s poplavo Save v Zagrebu leta 1964, ki naplavi večplastno zgodbo o razpadajoči družini, skrivnostnem zločinu in usodah prebivalcev četrti Trešnjevka. Pisateljica mojstrsko prepleta kriminalko z drugimi žanri – pravljico, tokom zavesti, izpovedmi, profili morilcev in celo besedili s spleta –, vsem tistim, iz česar je sestavljeno življenje v vseh svojih niansah, kompleksnosti in jezikovni barvitosti. V napeti pripovedi o tranzicijski in posttranzicijski družbi, od povezav politike in kriminala, socialnih razlik in sive ekonomije do usod malih ljudi, se brišejo meje med resničnostjo in fikcijo. Voda, pajčevina ni le kriminalni roman, ampak živa podoba Zagreba in njegovih ljudi, ki bralca posrka vase od prve do zadnje strani.