Tukaj živimo
literaturo.

Odličen prevod je več, kot le prenašanje besed, povedi in stavkov iz enega jezika v drugega. Prevajalci so tisti most, ki bralkam in bralcem s svojim delom omogočajo raziskovanje in srečevanje z zgodbami in kulturami, ki bi jim sicer ostale nedostopne. Na kaj vse so prevajalci pozorni pri prevajanju leposlovnih besedil? Kako se spopadajo z jezikovnimi zagatami ter neprevedljivimi pojmi in besedami? Kakšno vlogo ima pri prevajanju literature lokalizacija? Kako se prevajalci odzivajo na porast umetne inteligence in strojnega prevajanja?

Literarna in stripovska kritičarka Eva Ule se bo o pomenu prevoda in delu prevajalca pogovarjala z dvema perspektivnima prevajalkama mlajše generacije, Mojco Petaros in Tajdo Liplin Šerbetar.

Mojca Petaros (1998) je doktorska študentka prevodoslovja in mlada raziskovalka na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Ukvarja se tudi s prevajanjem književnosti in pisanjem avtorske proze. Kot publicistka redno sodeluje s Primorskim dnevnikom in tednikom Novi glas. Lani je prejela nagrado Radojke Vrančič za prevod romana Pokvarjenke argentinske avtorice Camile Sosa Villada (Mladinska knjiga, 2024), pred kratkim pa je izdala svojo prvo kratkoprozno zbirko Nočem več biti nevidna (Mladika, 2025).

Tajda Liplin Šerbetar (1996) je prevajalka, lektorica in kritičarka. Prevaja za Mladinsko knjigo in revijo Stripburger, literarne kritike pa objavlja predvsem v revijah Literatura in Stripburger ter na portalu Koridor – križišča umetnosti, na katerem deluje tudi kot redna lektorica.