Tukaj živimo
literaturo.

Kaj imajo skupnega tropičje, ki noče postaviti zadnje pike, in ladja, ki ne more več nadaljevati plovbe? Morda prav to, kar imajo skupne vse dobre zgodbe: nikoli se ne končajo tam, kjer mislimo, da se bodo.

Na literarnem večeru Med vrsticami se bosta srečali pisateljici Tadeja Krečič Scholten in Veronika Simoniti, avtorici del Jokala sem … pa tja in Kako umirajo ladje. Prva nas s prefinjenim humorjem in empatijo popelje v razpoke vsakdanjega življenja, kjer se za nakupovanjem čevljev, osamljenostjo in navidezno običajnimi pogovori skrivajo ljubezni, zmote, ambicije in upanja. Druga nas odpelje v Grčijo avgusta 1975, med antične ostaline in gledališčnike, v preteklost, ki ne ostane pokopana, ter v odnose, v katerih nikoli ni vse tako, kot se zdi.

Tadejin naslov se igrivo izmika dokončnosti. Tropičje – znamenje nedokončanosti, zamolčanega in neizrečenega – bi lahko bilo tudi najbolj filozofsko med ločili: končuje in začenja, molči in namiguje, pušča prostor za tisto, česar še ne znamo ubesediti. Kaj vse se skriva za tremi pikami? In ali je mogoče, da je včasih prav pa tja najnatančnejši opis človeškega življenja?
Pri Veroniki Simoniti se vprašanje nadaljevanja in konca preseli na morje. Kako umirajo ladje v nekakšnem literarnem diptihu dopolnjuje roman Ivana pred morjem, nagrajen s kresnikom leta 2020 in letos prenesen na gledališki oder. Tokrat se razkrivajo zgodbe gledališkega kolektiva, ljubezenski trikotnik ter skrivnosti, ki jih lahko razvozla šele čas.

Veronika v romanu ponavlja z rahlimi premiki:

»Je čas za objemanje in čas, ko se objemanja vzdržiš.«; »Je čas za besede in čas za plesanje.« »Je čas za paranje in je čas za šivanje.« »Je čas za metanje kamnov in čas za zbiranje kamnov« »Je čas rojstva in je čas smrti. Je čas plovbe in je čas brodoloma« »Je čas za ubijanje in čas za ozdravljenje.« »Je čas za plovbo in je čas za brodolom.«

Je mogoče, da bi lahko besedo čas – te tri črke – zamenjale tudi tri pike ločila tropičje?
Morda je med tropičjem in brodolomom manjša razdalja, kot se zdi. Med tistim, česar ne povemo, in tistim, česar ne moremo več popraviti. Med jokom in smehom, odhodom in vrnitvijo, koncem in začetkom.

Pridružite se nam na večeru o literaturi in medčloveških odnosih, o času, ki spreminja pomen preteklosti, ter o zgodbah, ki se nadaljujejo še dolgo po zadnji piki.

Ker je včasih konec samo drugo ime za začetek. In ker se tudi med vrsticami lahko zgodi brodolom.

Tadeja Krečič Scholten (1961) je urednica radijskih oddaj, kritičarka, prevajalka in novinarka 3. programa Radia Slovenija. Prvo kratko zgodbo Stara ljubezen ne zarjavi je napisala pred nekaj leti in se z njo uvrstila med finaliste mlade literature Urška 2013. Na natečajih revije Mladika iz Trsta je leta 2019 dobila prvo nagrado za zgodbo Eter je slab prevajalec, leta 2018 tretjo in leta 2020 drugo nagrado. Še tri zgodbe so bile izbrane za objavo v reviji. Njena kratkoprozna besedila najdemo tudi v reviji Literatura in med literarnimi oddajami radia Slovenija.

Veronika Simoniti (1967) je pisateljica, prevajalka in lektorica. Na ljubljanski Filozofski fakulteti je diplomirala iz italijanskega in francoskega jezika. Med letoma 1994 in 2009 je kot samozaposlena v kulturi – samostojna književna prevajalka objavila vrsto prevodov iz italijanščine in francoščine (Calvino, Magris, Marani, Niffoi, Camilleri, Galimberti, Todorov …). Medtem je honorarno poučevala na zasebnih šolah in Filozofski fakulteti v Ljubljani (kot lektorica italijanskega jezika) ter v Italiji. Od decembra 2008 je redno zaposlena. Občasno moderira literarne večere, predvsem z italijanskimi avtorji. Od novembra 2014 ureja dvojezični spletni blog za slovensko-italijansko literarno izmenjavo La casa di carta – Papirnata hiša. Prozna dela objavlja od leta 2000. Leta 2005 je izšel prozni prvenec Zasukane štorije (nominacija za fabulo 2006 in 2007), leta 2011 druga kratkoprozna zbirka Hudičev jezik. Njen roman Kameno srce, ki je izšel leta 2014, je bil nominiran za kresnika, roman Ivana pred morjem pa za nagrade modra ptica, kresnika in kritiško sito.

Voditelj Anže Okorn je doktor filozofije, redno piše za filmski reviji Ekran in Kino!, je član redakcije za kulturo in humanistične vede Radia Študent, ter ponosni avtor filozofskega koncepta troopičje, ki ga bo imel v delu/igri, dokler bo živ.