Tukaj živimo
literaturo.

Ob izidu nove knjige Drevo, ki ga pišemo nihče, bo Lukas Debeljak prebral pesnitev v celoti (predvideni sta dve čikpavzi). Publika pa bo povabljena, da vstopa vanjo in/ali izstopa iz nje v katerem koli trenutku. Knjiga Drevo, ki ga pišemo nihče je Lukasova druga pesniška knjiga, ki bo na dogodku seveda na voljo po znižani ceni.

Drevo, ki ga pišemo nihče je poetična meditacija o spominu in pozabi, pesnitev o ustroju pisnega in ustnega, ki se napaja skozi zgodovino dolgih trajanj, določenih prav z zapisovanjem, vendar tudi s stanjem v medprostoru, med pisnim in ustnim, ki piše to ‘zgodovinskost’, medtem ko ustno izročilo zaznamuje nasprotujočnost si izjav, nezapisanih besed, ki niso nikoli dvakrat iste. Od tod v pesnitvi po eni strani obsedenost z navajanjem premega govora, se o pravi nekega ustnega izrekanja in po drugi strani beleženje pisave skozi historiat nastanka pisave in tiska, njunega tehnološkega razvoja, ki omogoči novo časovnost in linearno trajanje. Lukas Debeljak se s pisavo v tej knjigi odpravlja na začetke, v predprostor in predčas, ki ju lahko razumemo tudi kot predrojstvo in zasmrtje, čeprav je hkrati občutljivo tukaj, kjer tečejo vse zapletene in med seboj prepletene niti govorice. Zapletenost odpletanja, razpletanja in prepletanja, pa je hkrati preprostost čutnega dojemanja sveta, kot skozi oči otroka, govorečega sebe, sebeopisujočega, ko sploh še ne govori, in pišočega, ko še ne piše, obdanega z dvojino, v večglasnih elegičnih legah in ponovitvah, kot v kakšni dolgostavčni simfonični pesnitvi z variacijami na temo, ki so hkrati tema te religiozne pesnitve, ki je hkrati pesnitev o trdovratnosti teh posvetnih tem, ki je hkrati trdovratnost tega občutenja, ki mu pravimo elegično. Drevo, ki ga pišemo nihče je torej knjiga pozabe, počasi vtiskujoča se v spomin glasnega branja in tihe pisave.