Tukaj živimo
literaturo.

V enem od osnutkov sicer nikoli zaključenega komada Joe Fleischhacker lahko med drugim preberemo tole Brechtovo udarno misel: »Umetnost, ki človeka ne naredi boljšega in bolj srečnega, sodi na smetišče.« Le nekaj let zatem so na nemški, kmalu pa tudi na svetovni prostor legli »mračni časi«; začelo se je mučno obdobje fašizma, preganjanja ljudi, genocida in krvave vojne. Brecht, tudi sam pregnanec, se je zato začel intenzivno ukvarjati z vprašanjem, ki se v mirnodobnem času zdi onkraj dvoma: Zakaj sploh umetnost? Kako v kontekstu krvave vojne in fašizma razumeti njeno vlogo in poslanstvo? Zdi se, da je v teh okoliščinah Brechtova misel, sicer zapisana že v dvajsetih letih, postala akutna. Svojo gledališko metodo je zato zasnoval prav okrog tovrstne etične zastavitve. Tako je navsezadnje tudi Walter Benjamin osrednji koncept Brechtove teorije – potujitev, ki jo je Brecht terminološko določil in natančneje razvil prav sredi mračnega obdobja – povezal s strukturnim položajem lika tujca, ki zmoti »domače« stanje nasilja. Toda: Kako to razumeti danes? Ali lahko epsko gledališče z vsemi svojimi temeljnimi prijemi, v prvi vrsti seveda s potujitvijo, še vedno računa na etično in politično moč? Kakšen sogovornik je torej Brecht še lahko v naših časih?